Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.

Plečnikovo nagrado za javni prostor letos prejme prenovljena Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru, ki po oceni strokovne žirije z občutljivo reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine.

Največja kakovost je v premišljeni zadržanosti posegov

Avtorji projekta – Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič – so pri prenovi Čolnarne Zaka izhajali iz ohranjanja izvorne arhitekture, njene skoraj forenzične analize ter inovativne reinterpretacije obstoječih oblikovnih elementov. Nastala je arhitekturna rešitev, ki deluje zadržano, a hkrati ustvarja izrazito bogat ambient.

Strokovna žirija je posebno vrednost projekta prepoznala prav v tem, česar arhitekti niso naredili – v zavestni odsotnosti pretiranih posegov. Prav niz majhnih, premišljeno izvedenih intervencij po njihovem mnenju vzpostavlja nov način razumevanja odnosa med arhitekturno dediščino in sodobnostjo.

Hiša B2 kot primer občutljive prenove obstoječega

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića, Urške Bertok Herman in Jana Žonte.

Po besedah žirije projekt razkriva moč arhitekturne senzibilnosti in premišljenega odnosa do obstoječega prostora. Arhitekti so se skupaj z investitorji odločili, da hiše iz leta 1927 ne porušijo, temveč odkrijejo in nadgradijo njen skriti potencial.

Rezultat je subtilno prepletanje starega in novega, ki ustvarja arhitekturno kakovost, kakršne novogradnja ne bi mogla doseči. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da projekt predstavlja sodobno obliko lepote, ki opozarja na potrebo po bolj odgovornem odnosu do prostora in grajenega okolja. Odgovori na sodobne bivalne potrebe so lahko pogosto skriti prav v objektih, ki že obstajajo.

Prenova vipavskega trga poudarja značaj prostora

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi, pod katero so podpisani Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak.

Kot je poudarila žirija, projekt temelji na spoštljivi obravnavi obstoječega prostora in natančnem razumevanju njegove identitete. Prenovljeni trg ne tekmuje z okoliško arhitekturo, temveč jo z umirjenimi in premišljenimi posegi dodatno poudari.

Največja kakovost projekta se po mnenju komisije skriva prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, ampak so ustvarili ambient, ki temelji na subtilnem dialogu z zgodovinskim kontekstom in obstoječo urbano strukturo.

Nagrade tudi za publicistiko, raziskovanje in študentski projekt

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki jo je uredila Maja Kovač. Publikacija osvetljuje pogosto spregledane krajinskoarhitekturne elemente Plečnikovih ureditev odprtega prostora Ljubljane ter odpira nov pogled na njegovo dediščino. Na podlagi poglobljenih raziskav in konservatorskih izkušenj knjiga ponuja strokovna izhodišča za prenovo, upravljanje in vzdrževanje teh prostorov.

Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel Miloš Kosec za knjigo Enfilade: Življenje stanovanja. Žirija je poudarila, da delo prinaša pomemben vpogled v razvoj bivalne kulture, njene zgodovinske odklone, sodobne izzive in prihodnje možnosti ter pomembno širi področje arhitekturne publicistike.

Plečnikovo štipendijo sta letos prejeli Nika Jeromel in Erika Slovša za projekt čebelnjaka Anton, ki je nastal v okviru študijskega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Letošnjo strokovno žirijo so sestavljali Andreas Ruby kot predsednik ter Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič.

Letošnja podelitev Plečnikovih nagrad je potekala na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani.

Natalijina hiša, ki stoji na vzhodnem robu Štanjela, je po dveh desetletjih ponovno odprla vrata. Nekdanji objekt ob Ferrarijevem vrtu, ki ga je skupaj z okolico zasnoval arhitekt in urbanist Maks Fabiani, je z obnovo dobil novo vsebino in pomembno vlogo v življenju kraja. Prenova je prinesla novo vstopno točko v Ferrarijev vrt, prostor za predstavitev Fabianijeve dediščine ter stičišče domačinov in obiskovalcev.

V pritličju hiše je urejen informacijski center za obiskovalce, prvo nadstropje pa gosti večjezično stalno razstavo o življenju in delu Maksa Fabianija. Del prostora je namenjen tudi srečevanju in dejavnostim lokalne skupnosti. Župan občine Komen Erik Modic ob tem poudarja, da turizem poleg pozitivnih učinkov prinaša tudi izzive za domačine. Po njegovih besedah želijo s prenovo Štanjelcem vrniti del prostora za druženje, ustvarjanje in povezovanje ter s tem še dodatno okrepiti lokalno skupnost.

Novo pridobitev pozdravljajo tudi člani domačih društev. Livija Fabjan iz Kulturno-etnološkega društva Venček meni, da bo hiša postala pomembno središče njihovega delovanja. Tradicija izdelovanja venčkov ima v kraju dolgo zgodovino, od leta 2013 pa je spletanje venčkov vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kot pravi, domačini verjamejo, da venčki simbolično varujejo pred nesrečami, ognjem in drugimi nevarnostmi.

V drugem nadstropju so predstavljeni Fabianijevi izumi, zamisli in tehnične rešitve. Med zanimivejšimi elementi je še danes delujoči vodovodni sistem, ki oskrbuje bazen v Ferrarijevem vrtu. Obiskovalci si lahko v posebnem prostoru natočijo tudi kozarec vode iz javnega vodovoda, ki velja za del Fabianijeve dediščine in premišljenega načrtovanja prostora.

Natalijino hišo bo v imenu občine upravljala Območna razvojna agencija Krasa in Brkinov. Njena direktorica Karmen Rodman poudarja, da prenovljeni objekt pomembno prispeva k identiteti Štanjela ter povezuje zgodovinsko dediščino s sodobnim časom. Po njenem mnenju takšni projekti omogočajo, da stik z zgodovino ostaja živ tudi za prihodnje generacije.

Obnova Natalijine hiše, poimenovane po soprogi enega izmed Fabianijevih nečakov, je stala približno 900 tisoč evrov. Ob odprtju je objekt prejel tudi mednarodni okoljski znak Zeleni ključ, ki potrjuje zavezanost trajnostnemu razvoju in odgovornemu upravljanju turističnih vsebin.