Zemlja kot prostor identitete: Latvjiski umetnici v Galeriji Kresija”

Krompir in ženske kot nacionalni simboli: razstava v Galeriji Kresija, ki odpira razmislek o identiteti, kulturi in krajini.

V ljubljanski Galeriji Kresija je na ogled razstava Zemlja, ki skozi sitotiske, risbe in skulpture povezuje naravno in kultivirano, biološko in simbolno, osebno in nacionalno. Avtorici, latvijski vizualni umetnici Agate Lielpetere in Luize Rukšane, tematizirata vprašanja intimne identitete, plodnosti, pokrajine in dediščine.

Razstava, ki bo na ogled do 28. avgusta 2025, nosi naslov, ki v latvijskem, slovenskem in širšem evropskem kulturnem kontekstu nagovarja večpomenskost pojma „zemlja“ – kot fizičnega prostora, vira hrane, nosilca kulturne identitete in simbolne osnove pripadnosti.

Portreti žensk in sort krompirja

Osrednji del razstave predstavljajo sitotiski in skulpture Agate Lielpetere, ki na subtilen način prepletajo portrete žensk s sortami krompirja, ki nosijo njihova imena. Med njimi so latvijske sorte, kot so Magdalena, Zīle in Laimdota, umetnica pa vključuje tudi slovensko sorto Igor, ki je bila zaradi virusa Y skoraj izbrisana iz kulturne krajine.

Ti portreti so več kot zgolj asociativne upodobitve – so hommage ženskam, njihovi zgodovinski vlogi v agrarni kulturi in obenem opozorilo na izginjajoče avtohtone sorte, ki jih intenzivno in komercialno kmetijstvo postopoma izrinja. Lielpetere s tem sproža razmislek o ohranjanju biotske in kulturne raznolikosti kot temelja identitete.

Krajina brez barv, a s poudarjeno prisotnostjo

Drugi del razstave tvorijo velikoformatne risbe Luize Rukšane, izdelane v tehniki oglja in grafita. Umetnica zavestno izpušča barvo in s tem gledalcu omogoča, da krajino doživlja skozi svetlobo, senco, teksturo in kompozicijo. Njeni izseki latvijske pokrajine so intimni, kontemplativni in nekoliko odmaknjeni, kot bi šlo za notranje projekcije narave – tihe poklone kraju in njegovim oblikam.

Rukšane razmišlja o ženskosti, plodnosti in delu kot sestavinah kulturne krajine, ki so bile tradicionalno povezane z ženskami, zlasti v ruralnem prostoru. V dialogu z deli Lielpetere se tako ustvarja celovit narativ o ženski kot simbolu zemlje – njenem varstvu, viru, izvoru in potencialu.

Umetnost kot orodje za ohranjanje dediščine

Umetnici z razstavo premišljeno nagovarjata perečo problematiko izginjanja lokalnih rastlinskih vrst in obenem oblikujeta metaforo: zemlja kot identitetni prostor, ki ga zaznamujeta tako zgodovina kot sedanjost, narava kot kultura, biološka raznolikost kot simbolna vrednost.

Kot poudarjata v spremljevalnem besedilu: »Če v agrikulturi govorimo o kulturi, govorimo o skrbi in negovanju. Globalizacija in naraščajoče povpraševanje pa nas silita, da vdiramo v naravna okolja. Usmerjenost v učinkovitost zmanjšuje prisotnost avtohtonih sort – rastlin, ki so postale del naše identitete.«

Umetnici nove generacije z mednarodno prepoznavnostjo

Agate Lielpetere (1995), diplomantka latvijske Akademije za umetnost, živi in deluje v Ljubljani. Sodelovala je na več samostojnih in skupinskih razstavah v Rigi, Ljubljani, Londonu in Tokiu.

Luize Rukšane (1995), prav tako diplomantka latvijske umetniške akademije, trenutno študira na Hochschule für bildende Künste Hamburg. Z risbami je osvojila nagrado občinstva v okviru Purvītisove nagrade, najprestižnejšega latvijskega priznanja na področju vizualne umetnosti.

Njuna dela so del pomembnih zbirk, med drugim Latvijskega narodnega muzeja umetnosti in fundacije VV, kar priča o njunem pomembnem prispevku k sodobni latvijski umetnosti.