Tibetanski jez, ki spreminja tokove

Kitajska je v Tibetu začela graditi največji jez na svetu, vreden približno 143 milijard evrov. Vendar gradnja pri okoljevarstvenikih in domačinih povzroča zaskrbljenost, jez pa bi lahko postal tudi vir napetosti s sosednjimi državami.

Največji hidroenergetski projekt v zgodovini

Sredi julija je Kitajska začela gradnjo gigantskega jezu na reki Yarlung Tsangpo, ki teče skozi Tibet. Gre za največji hidroenergetski projekt v zgodovini države, vreden približno 1.200 milijard juanov oz. 143 milijard evrov. Kitajski premier Li Čiang ga je že označil za »projekt stoletja«.

Za izvedbo bo odgovorna novo ustanovljena družba China Yajiang Group, ki bo v okviru projekta zgradila pet kaskadnih hidroelektrarn s skupno močjo 60 gigavatov (GW). Po uradnih podatkih naj bi te letno proizvedle do 300 milijonov megavatnih ur (MWh) električne energije – dovolj za oskrbo več deset milijonov ljudi.

Za primerjavo: Jez Treh sotesk na reki Jangce, trenutno največja hidroelektrarna na svetu, ima zmogljivost 22,5 GW in letno proizvede približno 88,2 milijona MWh električne energije. Novi projekt naj bi tako zmogel skoraj trikrat več, njegova cena pa je skoraj petkrat višja – približno 30,2 milijarde evrov je stala izgradnja Jezu Treh sotesk.

Okoljske in družbene posledice

A kolosalni projekt sproža številne pomisleke. Gradnja poteka na območju nacionalnega naravnega rezervata, ki velja za enega najbogatejših v biotski raznovrstnosti. Poleg tega gre za potresno aktivno in geološko občutljivo območje, kar pomeni dodatna tveganja pri dostavi materiala in vzdrževanju jezu.

Okoljevarstvene organizacije opozarjajo na nepovratne posledice za naravo, domačini pa na verski in kulturni pomen reke, ki jo Tibetski budisti častijo kot sveti kraj. Aktivisti trdijo, da je projekt zgolj nadaljevanje dolgoletnega izkoriščanja tibetanske zemlje, protesti proti gradnji pa naj bi bili zatrti.

Reka Yarlung Tsangpo po izstopu iz Tibeta nadaljuje svojo pot kot reka Siang in nato Brahmaputra, ki napaja milijone prebivalcev v Indiji in Bangladešu. Strokovnjaki opozarjajo, da bi Kitajska z novim jezem lahko nadzirala pretok reke – ali jo celo preusmerila.

Indijski uradniki so izrazili bojazen, da bi jez lahko povzročil izsuševanje rek v njihovi zvezni državi Arunačal Pradeš ( orig.Arunachal Pradesh), ali da bi bil v skrajnem primeru uporabljen celo kot “vodno orožje” – z nenadnim izpustom velikih količin vode. Indija že načrtuje gradnjo lastnega blažilnega jezu na reki Siang.

Kaj pravi Peking?

Kitajsko zunanje ministrstvo zagotavlja, da bo jez »okoljsko nevtralen« za spodnji tok reke in da ima država vso pravico upravljati vodne vire na svojem ozemlju. A že od razkritja načrtov leta 2020 projekt spremljajo dvomi o transparentnosti, dolgoročnih vplivih in sodelovanju s sosedami.

Tibetanski megaprojekt postavlja nova vprašanja o trajnosti, etiki in geopolitični stabilnosti v regiji. Čeprav predstavlja tehnično izjemen dosežek, odpira tudi vrsto dilem – od okoljskih posledic in kulturnih konfliktov do strateških napetosti v Aziji.