Connect with us

Energetska učinkovitost

Švicarji z novo hidroelektrarno po svoje kljubujejo visokim cenam električne energije

Objavljeno

dne

Pred kratkim so Švicarji odprli eno od največjih elektrarn v Evropi, ki ima svoje rezervoarje vode in lahko električno energijo ustvarja po potrebi. Hranilna kapaciteta elektrarne je 20 milijonov kilovatnih ur elektrike. Podobno, le da desetkrat manjšo elektrarno imamo tudi v Sloveniji.

Pri švicarskem Valaisu so po 14 letih načrtovanja in del zagnali elektrarno Nand de Drance, ki leži 600 metrov pod zemljo in stoji med umetnima jezeroma Emosson in Viuex Emosson. Elektrarna zgornje jezero izkorišča kot hranilnik električne energije, saj lahko upravitelji prilagajajo proizvodnjo električne energije glede na potrebe po elektriki in njeno ceno. S tem taka elektrarna stabilizira električno omrežje tako doma v Švici kot tudi v Evropi.

Dela so začeli že leta 2008. Odstraniti so morali 1,7 milijona kubičnih metrov skal in kamenja, na gradbišču je bilo aktivnih več kot 400 delavcev. Zgradili so tudi 17 kilometrov različnih predorov. Naložba v hidroelektrarno je znašala dve milijardi švicarskih frankov.

Ko je elektrike v omrežju preveč, jo črpajo v zgornji rezervoar

Ko je v omrežju preveč elektrike, vodo črpajo iz spodnjega v višji rezervoar. Tam tako hranijo presežek električne energije. Ko je te v omrežju premalo, teče voda iz zgornjega rezervoarja skozi šest turbin proti spodnjemu rezervoarju in pri tem ustvarja potrebno elektriko. Vsako sekundo lahko skozi turbine steče 360 kubičnih metrov vode. Spremembo smeri vode lahko prilagodijo le v petih minutah.

Podobno rešitev v Sloveniji poznamo pri hidroelektrarni Avče nad Novo Gorico (hranilno jezero je na hribu nad elektrarno), ki pa je po zmogljivosti približno desetkrat manjša.

Hranijo lahko do 20 milijonov kilovatnih ur elektrike

Samo jezero Viuex Emosson ima namreč 25 milijonov kubičnih metrov vode, kar je primerljivo s 6.500 olimpijskimi bazeni. Elektrarna ima s šestimi turbinami zmogljivost 900 megavatnih ur. Zanimiv pa je podatek o 20 milijonih kilovatnih ur, ki jih elektrarna ves čas hrani v zgornjem bazenu. To je primerljivo z zmogljivostmi baterij 400 tisoč električnih avtomobilov oziroma 900 tisoč domov.

Energetska učinkovitost

Težko je biti trajnosten v zelo netrajnostnem sistemu

Objavljeno

dne

Alessandro Galli, strokovnjak iz organizacije Global Footprint Network, kjer so razvili kalkulator ekološkega odtisa, poudarja, da je apetit družbe večji od hitrosti Zemljinega metabolizma in da človeštvo doslej še nikoli ni naredilo načrta, kako znižati svoj ekološki odtis.

Vsako znižanje doslej je bilo kratkotrajno, kot posledica krize, kot je bila pandemija novega koronavirusa. Najverjetneje sledi tudi zaradi vojne v Ukrajini, a človeštvo se vedno znova vrne na stare tirnice pretirane potrošnje. Podnebne spremembe danes dobesedno občutimo na lastni koži, nujno je, da spremenimo svoj življenjski slog, opozarja. Več ko trošimo, bolj namreč obremenjujemo planet. A pri tem poudarja, da seveda vse odgovornosti ne gre prevaliti na potrošnika, saj je težko biti zelo trajnosten v sistemu, ki je zelo netrajnosten. Alarm, da je človeštvo letos porabilo vse razpoložljive narave vire, bo letos zazvonil 28.julija.

Rdeči alarm za planet 

Zakaj je pomembno, da izračunamo okoljski odtis? Kot pojasnjuje Galli, znanstveniki morda nekoliko naivno pričakujejo, da bodo odločevalci, če bodo imeli na voljo prave številke in informacije, tudi sprejemali prave odločitve, a to je v prvi vrsti njihov cilj: “Zato, da lahko upravljaš z viri, najprej potrebuješ način, da jih izmeriš. Datum je sicer simboličen, a je  pomemben zato, da javnosti in odločevalcem podamo jasno sporočilo, da kot ljudje porabljamo preveč in da planet potiskamo do točke, ki je ne more več prenesti. Ta datum je torej ‘rdeči alarm’, ki nam pove, da smo s svojim življenjskim slogom porabili vse vire.” A kot izpostavlja, je pomemben zato, ker lahko s to metodologijo tako prav za vsako državo posebej identificirajo dejavnike, ki največ prispevajo k njihovemu ekološkemu odtisu: “To je pomembna informacija, saj ne gre zgolj za alarm, ampak dejansko poda informacijo o tem, kaj je največja težava države. Tako lahko države dobijo informacijo o tem, kje se lahko lotijo zmanjševanja težave oziroma kako pristopiti k reševanju podnebne krize.”

Po vaših izračunih ljudje danes živimo tako, da bi v povprečju potrebovali 1,75 planeta. Kaj nam pravzaprav pove ta podatek? 

Na voljo imamo seveda le en planet, ne 1,75 planeta. To pomeni, da naš planet potrebuje približno 20 mesecev, da si opomore od tega, kar ljudje porabimo v letu dni. Gre pravzaprav za to, da je apetit družbe večji od hitrosti metabolizma našega planeta. Ljudje nismo vedno živeli tako, prvič smo ekološki dolg pridelali v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat je bil ta dan decembra, v 80. letih novembra, v 90. letih pa smo ta neslavni datum obeležili že oktobra. Zdaj nas je dohitel že julija, skoraj vsako leto pa nastopi prej. 

V Sloveniji je ta dan nastopil že aprila, medtem ko je globalno povprečje 28. julija. Zakaj v Sloveniji alarm zazvoni toliko prej? 

Ta dan pove, kdaj bi se zgodil globalni dan okoljskega dolga, če bi vsi prebivalci na svetu živeli na način, kot živijo prebivalci Slovenije. V večini evropskih držav se to zgodi nekje v mesecu maju.  Evropske države so med bogatejšimi, naši prihodki so med višjimi na svetu. Žal je precej visoka korelacija med tem, kako visoke prihodke imamo, in med tem, koliko trošimo. Večja potrošnja pa pomeni večje breme za planet. Zato ima večina držav z visokimi prihodki precej visok ekološki odtis. 

Alessandro Galli na intervjuju z avtorico prispevka Anjo Kralj. Foto: Luka Kotnik

Ste odkrili kakšno posebnost, po kateri se Slovenija razlikuje od ostalih evropskih držav?

V Sloveniji smo zaznali pomembno razliko od ostalih evropskih držav. Poglavitno gonilo nacionalnega ekološkega odtisa v večini evropskih držav je namreč prehranski sistem. Temu v Sloveniji ni tako. V Sloveniji sta najbolj kritična sektorja mobilnost in gradbeništvo. 

Vzpostavitev okolju prijaznejše mobilnosti je res pereča težava v Sloveniji. Kako bi jo po vašem mnenju morala spodbujati država?

Ekološki odtis mobilnosti ima na planet vpliv z dveh vidikov, prvi je dolžina potovanja, pomembno pa je tudi, s čim se premikaš. Najbolj okoljsko neprimeren način potovanja je letenje. Najučinkovitejši je seveda javni prevoz. Le pomislite, kakšna razlika je, ali se 100 ljudi pelje z vlakom ali vsak v svojem vozilu. A v številnih državah je sistem javnega prevoza izjemno slab, časovno potraten. Odgovornost je treba razdeliti med posameznika in sistem. Kot posameznik res lahko stremiš k okolju bolj prijaznim alternativam, a če sistem tega ne ponuja, je to zelo težko izvajati. V Italiji je denimo zelo veliko električnih avtomobilov, pa hkrati zelo malo polnilnic zanje. Pred nakupom se tako potrošnik znajde v stiski, ali bo lahko takšen avto uporabljal. Sistem mora torej v čim večji meri priti naproti potrošniku, da se bo ta sploh lahko odločal okolju bolj prijazno.

Katere države pa glede na lestvico ekološkega odtisa negativno in pozitivno prednjačijo?

Čeprav države res razvrščamo glede na to, katere imajo nižji in katere višji ekološki odtis, pa to, da bi te podatke uporabili za kazanje s prstom, ne bi bilo najbolj spodbudno. Pomembno je, da se zavedamo, da seveda so razlike med okoljskimi odtisi evropskih držav, a da imajo v resnici vse skupne probleme. Zato je razvrščanje držav namenjeno predvsem temu, da prepoznamo težave in najdemo skupne rešitve.

Slovenija je do neke mere res posebna, ker je tu največje gonilo ekološkega odtisa mobilnost, a v vseh drugih državah je najbolj problematičen prehranski sistem. Odmaknili smo se namreč od značilne mediteranske diete. Zaradi delovnega časa ljudje pogosto nimamo časa kuhati, sčasoma se je povečalo uživanje procesirane hrane, bogate s sladkorji, vedno več pojemo mesa. Kot vidite, je torej več skupnih disfunkcionalnih lastnosti v prehranskem sistemu vseh evropskih držav, ki pa bi jih lahko morda rešili s skupnim pristopom.

Koliko je ekološki odtis posameznika sploh pomemben oziroma relevanten v luči dejstva, da je zgolj 20 podjetij s fosilnimi gorivi, ki izkoriščajo svetovne zaloge nafte, plina in premoga, povezanih z več kot eno tretjino vseh emisij toplogrednih plinov?

Gre za dve strani istega kovanca. Industrija prodaja, ker je povpraševanje. Nikakor ne želim odgovornosti preložiti na potrošnika, to bi bilo seveda preveč poenostavljeno, a hkrati potrošniki ne morejo preprosto tiščati glave v pesek in čakati, da se bo industrija spremenila sama. Potrebno je torej skupno prizadevanje posameznikov in industrije, saj potrošniki s svojimi odločitvami lahko do določene mere vplivajo na to, kaj počne industrija. Če imam na voljo ponudnika električne energije, ki ponuja elektriko iz obnovljivih virov, in izberem njega, s tem jasno sporočam svoje mnenje in lahko do določene mere usmerim trg. Istočasno pa mora industrija stopiti korak proti potrošniku, gre za skupen projekt.

Alessandro Galli, strokovnjak iz organizacije Global Footprint Network. Foto: Luka Kotnik

Tu lahko znova trčimo na omejitve sistema, v Sloveniji je denimo visoko povpraševanje po sončnih elektrarnah, omrežje pa na to ni pripravljeno.

V prvi vrsti želi posameznik s svojimi odločitvami igrati določeno vlogo pri tem, da doprinese k boljšemu planetu, kjer nas ne bo vsak dan presenetil nov ekstremni vremenski pojav. Kot posamezniki bi morali stremeti k boljšemu svetu. Vsak posameznik res ne more konkretno toliko pripomoči k zmanjšanju ekološkega odtisa, ampak lahko veliko naredimo v smislu ozaveščenosti in izobrazbe, pri spremembi miselnosti. V resnici je namreč težko biti zelo trajnosten, ko je sistem okoli tebe zelo netrajnosten. Malokdo na svetu danes živi res trajnostno. Pomembneje je, da se posameznik aktivno vključi v reševanje situacije, se je zaveda in da stremi k temu, da bo pripomogel k skupnemu dobremu, kot pa golo osredotočanje na to, v kakšni meri dejansko doprinese k temu cilju.

Nekateri se, ko seštejejo svoj ekološki odtis, soočajo z občutki slabe vesti. To najbrž ni vedno produktivno.

Razumem lahko, da bi včasih raje pogledali stran kot resnici v oči in se soočili s problemom. Ugotovili smo, da je več ljudi doživljalo občutke obupanosti, ker niso vedeli, kako se soočiti s situacijo. Posamezniki se velikokrat ne zavedajo, da številne alternative že obstajajo, a zaenkrat v nišah. Sami smo zato na naši spletni strani pripravili seznam številnih dobrih primerov, ki dokazujejo, da alternative našemu življenjskemu slogu v resnici že obstajajo in da je možno tudi drugače. Na primer nizkoogljična pridelava mesa, projekti deljenja avtomobilov … Trudimo se pokazati, da je alternativni način življenja mogoč in kakšen vpliv bi lahko imele, če bi se takšne dejavnosti razširile.

So lahko rešitev za težave planeta nove tehnologije, biotehnološke rešitve, umetna inteligenca itd.?

Med ljudmi je prisotno upanje, da bi nas lahko rešila tehnologija. A ko ljudje preveč upov polagajo v tehnologijo, ostajajo pod vtisom, da lahko nadaljujemo z življenjem tako kot doslej. Da nam ni treba spremeniti našega življenjskega sloga in vzorcev potrošnje. Slepimo se, da moramo zato, da bi postali bolj trajnostni, le uporabiti druge tehnologije. Nekatere raziskave tako kažejo, da imamo največ deset let časa, da ukrepamo, preden bo delovanje Zemlje destabilizirano čez točko preloma. Resnično moramo ukrepati zdaj, nove tehnologije niso dovolj, sprejeti moramo, da je treba spremeniti življenjski slog. Meso, vzgojeno v laboratoriju, nas tako prepričuje, da lahko še vedno jemo meso, le da ga dobimo iz drugih virov. A kdo si ga bo lahko v resnici privoščil? Kdo bo to meso proizvajal in imel od tega dobiček? Na eni strani ustvarjamo alternativo, a ta alternativa lahko dobiček znova prinese v roke peščici in s trga izrine ostale ponudnike. Vlogo tehnologije sam vidim kot pomoč v nekaterih pogledih, a ne smemo je zamenjevati s trajno rešitvijo, nujno moramo premisliti o naši potrošnji. Kot primer – tehnologija lahko pomaga zvišati učinkovitost načina, na katerega potujemo, morda celo zmanjšati emisije na vsak kilometer. A to je nekaj povsem drugega kot svet, v katerem se vsi premikajo z javnim prometom. Prvo je tehnološka izboljšava, drugo pa je sprememba sistema. V številnih naših vsakodnevnih aktivnostih potrebujemo to spremembo.

Nekatere spremembe pa smo le vnesli v naša življenja med pandemijo. Takrat smo imeli visoka pričakovanja glede tega, kako bodo ukrepi za zamejitev novega koronavirusa do neke mere upočasnili tudi globalno segrevanje. A svet se je znova vrnil na stare tirnice – smo zamudili zgodovinsko priložnost za spremembo, o kateri je že tekla beseda?

V prvem letu pandemije se je po dolgem času zgodilo, da je bil dan okoljskega dolga pravzaprav kasneje kot prejšnje leto. Prvega pol leta pandemije smo tako ‘pridobili tri tedne ekološkega dolga’. To je bila posledica zaprtij družbe in industrije, zmanjšanja prometa, kar je vplivalo na izredno manjšo porabo fosilnih goriv v tistem časovnem obdobju. A težava je v tem, da je zmanjšanje sledilo katastrofi, ne pa, ker bi si to želeli sami ali ker bi imeli za znižanje emisij strateški načrt. Ko se je torej prvi šok pandemije polegel, so se stvari kmalu vrnile na stare tirnice. Industrija se je znova zagnala in na žalost smo spet v istih časovnih okvirjih. Zato je pandemija morda res izgubljena priložnost, saj smo se takoj vrnili nazaj v staro življenje, namesto da bi nekatere lekcije uporabili in jih implementirali na dolgi rok.

Ekološki odtis: Kot poudarjajo na Inštitutu za zdravje in okolje (IZO), kjer so zbrali številne nasvete za zmanjšanje ekološkega odtisa, bi pogozditev 350 milijonov hektarjev gozda svetovni dan ekološkega dolga zamaknila za osem dni.

Kaj smo takrat počeli prav in bi bilo pametno, da bi s tem nadaljevali?

Izpostaviti velja denimo pripravo hrane doma, ne v restavracijah. Dobra praksa je bila tudi delo od doma, a takoj, ko se je zaprtje družbe končalo, se je večina delavcev vrnila v pisarne. Naučili smo se denimo, da lahko veliko poslovnih poti nadomestimo z videokonferencami. Še vedno sicer pogrešamo človeški stik, a vseeno smo doumeli, da bi se lahko številnim potovanjem izognili. Prav tako se je izkazalo, da delo od doma poveča blagostanje ljudi, prav tako pa prihrani energente.

Znova se soočamo s krizo, z vojno v Ukrajini, ki pretresa naše dosedanje navade.

Če bi se ta situacija nadaljevala, bi se lahko ekološki odtis v prihajajočem letu celo zmanjšal. A spet imamo isti primer kot pri pandemiji koronavirusa. Zmanjšanje emisij bi sledilo katastrofi in ne bi bilo posledica naše želje po zmanjšanju emisij. Ekološki odtis v zgodovini se je vedno znižal kot posledica krize. V 60. letih smo tako ljudje uporabili 80 odstotkov naravnih virov. Od 70. let do danes se je ekološki odtis zviševal precej hitreje kot viri, ki so nam na voljo. Vmes pa lahko vidimo padce, ki so vedno posledica kriz. Tako denimo lahko vidimo upad emisij zaradi naftne krize leta 1973, ko se je cena nafte dvignila do te mere, da je upadla tudi potrošnja. Padec je sledil tudi v času gospodarske krize po letu 2008, nazadnje pa je bil takšen primer pandemija. Nikoli doslej človeštvo torej ni imelo načrta, kako znižati svoj ekološki odtis, ampak se je to vedno zgodilo kot posledica krize. Torej, lahko da bomo v naslednjem letu zabeležili manjšo porabo, a ta bo na račun krize in poslabšanja blagostanja, namesto da bi se to zgodilo z namenom zvišanja kakovosti našega življenja. Najbolj učinkovit način prihranka energije je seveda zmanjšanje porabe. Ko pogledam po svetu, je videti, da je Evropa trenutno na poti, ko politični sistem ljudi usmerja proti trajnosti.

A hkrati imamo, kot smo videli, dokaj visok ekološki odtis.

A v smislu politik imamo številne iniciative, zaradi katerih bi upal reči, da je EU prvak na poti k trajnosti. Še vedno menim, da Evropa vodi prehod k trajnosti.

Lahko torej res, kot pravijo nekateri evropski poslanci, z izolacijo naših domov izoliramo tudi Putina? Bo evropska energetska odvisnost od Rusije po vojni ostala preteklost?

Glede na to, da smo se po koncu epidemije vrnili v staro normalnost, se lahko tudi po koncu te vojne pojavi ta tendenca. A v resnici si težko predstavljam, da bi se to lahko zgodilo, da bi ljudje po vsem tem sedeli s Putinom za isto mizo in se pretvarjali, da se ni zgodilo nič. A seveda nikoli ne vemo. Po drugi strani je ena izmed možnosti tudi vrnitev k premogu, kar je obrat povsem v drugo smer, saj bo tako nastajala elektrika s še višjim ekološkim odtisom, kot ga imamo zdaj. A zelo težko je poiskati ravnotežje, politika se mora odločiti, ali bo dala prednost zelenemu prehodu ali kratkoročni preprosti rešitvi. Seveda se podnebno vprašanje v širšem kontekstu zdi na prvi pogled pomembnejše, a ko govoriš z družino, ki ne more plačati računov in komaj preživi, je težko braniti podnebje. Težko je odločiti med reševanjem problema zdaj in večjega problema v prihodnosti. Tega je vedno težko upravičiti.

Kako ljudi prepričati, da postavijo podnebje pred kratkoročne, a eksistenčne težave?

Vsako leto poslušamo, da imamo najbolj vroče poletje, podnebne spremembe torej dobesedno že občutimo na lastni koži. Da podnebje postaja nestabilno, se kaže v številnih ekstremnih dogodkih, ki postajajo vedno pogostejši in ki povzročajo astronomsko ekonomsko škodo – v poplavah, sušah itd. Največje vprašanje je, kako bi ljudje zdaj sprejeli malo višje cene zato, da bi lahko vložili v preventivo pred podnebnimi katastrofami v prihodnosti, ki bodo, če bomo čakali, vedno hujše, in naša mesta zaščitili za prihodnost. Naša običajna tendenca je ne vlagati v prihodnost, ampak danes prihraniti čim več. A ta strategija nas lahko stane preveč in nam ne bo pomagala, da bomo pripravljeni na podnebje v prihodnosti. Prav nič ne zavidam politikom, ki se soočajo z dilemo, kako naj prepričajo ljudi, da jih bodo ponovno izvolili, če bodo zdaj sprejeli politike, ki so dobre za okolje, a večinoma nepriljubljene med ljudmi. Zato moramo spremeniti naš način razmišljanja, saj smo usmerjeni v zelo kratkoročno razmišljanje. Veliko naporov tako vlagamo v to, da bi na dolgi rok naučili razmišljati naše študente, a težava je v tem, da bo, ko bodo ti imeli moč, najverjetneje že prepozno.

Zakaj je dan okoljskega dolga sploh pomemben? 

Datum je sicer simboličen, a je pomemben predvsem zato, da javnosti in odločevalcem podamo jasno sporočilo, da kot ljudje porabljamo preveč in da planet potiskamo do točke, ki je ne more več prenesti. Je rdeči alarm na koledarju, ki nam pove, da smo s svojim življenjskim slogom porabili vse vire. Kot znanstveniki včasih sicer naivno pričakujemo, da bodo odločevalci, če bodo imeli na voljo prave številke in informacije, tudi sprejeli prave odločitve. Sledimo prepričanju, da zato, da lahko upravljaš z viri, najprej potrebuješ način, da jih izmeriš. S to metodologijo pa lahko tako prav za vsako državo posebej identificiramo dejavnike, ki so gonilo njihovega ekološkega odtisa. To je pomembna informacija, saj v tem primeru ne gre le za alarm, ampak dejansko da informacijo o tem, kaj je največja ekološka težava določene države. Tako lahko države dobijo informacijo o tem, kje se lahko učinkovito lotijo zmanjševanja težave, oziroma o tem, kako pristopijo k reševanju podnebne krize. 

Galli: “Vsako leto poslušamo, da imamo najbolj vroče poletje, podnebne spremembe torej dobesedno že občutimo na lastni koži. Da podnebje postaja nestabilno, se kaže v številnih ekstremnih dogodkih, ki postajajo vedno pogostejši in ki povzročajo astronomsko ekonomsko škodo – v poplavah, sušah itd.”

Kako lahko znižate svoj ekološki odtis? 

Kot izpostavlja Galli, so po njegovem prepričanju najmočnejše trajnostno orodje, ki ga imamo prav vsi, vilice: “Način na katerega jemo, je temelj za naše zdravje in za okolje. Tudi v Sloveniji, kjer je mobilnost bolj kritična kot naša prehrana, to področje prinaša več nadzora, kot ga imamo recimo na področju mobilnosti in energetike. Kot potrošnik, se lahko odločimo za nakupe pri lokalnih ponudnikih, usmeritev v bolj rastlinsko prehrano, medtem ko težko zamenjate ponudnika energije, če omrežje tega ne omogoča. Zato bi vas rad opogumil, da pogumno dvignete vilice.” 

Kot poudarjajo na Inštitutu za zdravje in okolje (IZO), kjer so zbrali številne nasvete za zmanjšanje ekološkega odtisa, bi pogozditev 350 milijonov hektarjev gozda svetovni dan ekološkega dolga zamaknila za osem dni: “Preživetje človeštva in naša kakovost življenja sta odvisna od zdravja bioloških virov našega planeta – od zdravja mreže življenja. Rodovitna zemlja, čista voda in zrak so potrebni za to, da lahko uspevamo – pridelujemo hrano in ohranjamo fizično zdravje. Cvetoči naravni ekosistemi, kot so oceani in gozdovi, so nujni za ohranjanje življenja na našem planetu, na primer z uravnavanjem podnebja in absorpcijo emisij ogljika. Glede na masovno prekomerno porabo bioloških virov so sedaj gospodarstva omejena z razpoložljivostjo biokapacitete Zemlje. Da bi zagotovili zdrav planet, ki nas lahko preživlja zdaj in tudi v prihodnosti, od nas zahteva zmanjšanje porabe virov in hkrati vzdrževanje ekosistemov našega planeta. Dobra novica je, da že obstajajo rešitve za izboljšanje zdravja naših ekosistemov in posledično zmogljivosti planeta za regeneracijo bioloških virov. Te so varstvo okolja, obnavljanje, regenerativno kmetijstvo in ribolov. “

Avtorica prispevka Anja Kralj se je z Alessandrom Gallijem pogovarjala na Poletni šoli v okviru projekta Sustainaware, ki ga organizira Inštitut za zdravje in okolje.  Njegov namen je izobraziti mlade v Sloveniji in na Madžarskem o podnebnih spremembah in blaženju podnebnih sprememb s pomočjo metod neformalnega izobraževanja. 

Nadaljuj z branjem

Energetska učinkovitost

“Najprej soglasje za sončno elektrarno, šele nato investicija” opozarja tržni inšpektorat

Objavljeno

dne

V zadnjih letih je veliko zanimanja za gradnjo sončnih elektrarn za samooskrbo, pravijo na tržnem inšpektoratu, zato potencialnim investitorjem v izogib nevšečnostim svetujejo, da najprej pridobijo soglasje za priključitev pri elektrodistributerju.

Gradnja sončne elektrarne za samooskrbo po načelu t. i. net meteringa omogoča uporabnikom, da lahko na svojih obstoječih objektih s proizvodnjo električne energije iz fotovoltaičnih modulov pokrivajo ali delno pokrivajo porabo električne energije v gospodinjstvih.

Če je proizvedena energija v obračunskem časovnem obdobju večja od porabe na odjemnem mestu, jo proizvajalec brezplačno odda v omrežje. Če pa je proizvodnja elektrike manjša od porabe, elektrodistributer obračuna razliko in zanjo izstavi račun lastniku odjemnega mesta.

V skladu s trenutno veljavnimi predpisi je moč elektrarn za samooskrbo določena na raven do 80 odstotkov od priključne moči na odjemnem mestu. “Na primer, če imamo v glavni omarici (na odjemnem mestu) glavne varovalke 3 x 20 A, znaša izračunana priključna moč 13,86 kilovata, maksimalna moč elektrarne bi torej lahko znašala 11,09 kilovata,” so kot primer navedli na inšpektoratu.

Vlagatelj mora pred morebitno gradnjo sončne elektrarne pridobiti soglasje za priključitev od sistemskega operaterja distribucijskega elektroenergetskega omrežja SODO. V tem soglasju so navedeni pogoji za priključitev ter možna velikost elektrarne glede na mesto priključitve na omrežje.

Soglasje pred začetkom investicije

Pridobitev soglasja lahko v imenu investitorja opravi tudi izvajalec del. Ker pa je ta že pred podajo vloge izvedel določene aktivnosti, kot so ogled in izračuni, je po navedbah inšpektorata upravičen do plačila opravljene storitve ne glede na izid izdanega soglasja za priključitev.

Zaradi tega na inšpektoratu potencialnim vlagateljem svetujejo, da sami, še pred zbiranjem ponudb in morebitnim podpisom pogodbe z izvajalcem, pridobijo soglasje za priključitev pri elektrodistributerju in se tako predhodno prepričajo o možnostih za priključitev načrtovanega objekta na elektroenergetski sistem.

Elektrooperater namreč pristopi k reševanju vloge ter pripravi in izdaji soglasja šele takrat, ko je vloga popolna, pojasnjujejo in dodajajo, da z izdajo soglasja operater izvede tudi rezervacijo ustrezne priključne moči elektrarne, njena moč pa je odvisna od konfiguracije omrežja na predvidenem odjemnem mestu.

Lahko se zgodi, da investitor načrtuje izgradnjo na primer 11,09-kilovatne sončne elektrarne, po podani vlogi za izdajo soglasja za priključitev pa mu je moč omejena na recimo 5,7 kilovata.

Lahko pa se celo zgodi, da mu je vloga zavrnjena z obrazložitvijo, da na tem odjemnem mestu zaradi omejitve omrežja ni več možno priključiti elektrarne in da bi moral vlagatelj vložiti tudi v novo električno povezavo do transformatorja, če bi želel na omrežje priključiti načrtovano moč elektrarne, še opozarjajo na tržnem inšpektoratu.

Nadaljuj z branjem

Energetska učinkovitost

V Ljubljani obljubljajo izgradnjo čistejše sežigalnice od Dunajske, v Mariboru pa zanjo napovedujejo celo referendum

Objavljeno

dne

Na ljubljanski občini so organizirali promocijo sežigalnice, ki bi jo po ambicijah Ljubljana dobila do leta 2030. Po tem letu bi z odpadki zagotavljali 30 odstotkov energije za sistem daljinskega ogrevanja. 

Ljubljanska občina je v sredo predstavila zamisel o gradnji sežigalnice, s katero bi, kot menijo, trajno rešili vprašanje nereciklabilnih mešanih odpadkov in dosegli umik premoga. Da sežigalnica ni rešitev, so medtem prepričani v več strankah in iniciativah.

Zamisel o sežigalnici je ljubljanska mestna občina predstavila v Cukrarni, kot primer dobre prakse pa so navedli tovrstne objekte na Dunaju. Kot je pojasnil župan in deželni glavar mesta Dunaj Michael Ludwig, so se v mestu izziva ravnanja z odpadki lotili v treh stopnjah. “Prva je preprečevanje nastajanja odpadkov, drugi korak je recikliranje,” je pojasnil in dodal, da na Dunaju letno ustvarijo okoli 1200 milijonov ton odpadkov, okoli tretjino jih reciklirajo. Tretja stopnja je prinesla vprašanje, kaj z odpadki, ki jih ne moremo reciklirati, je dejal dunajski župan in pojasnil, da so v avstrijski prestolnici leta 2016 začeli večji poudarek dajati na sežiganju odpadkov.

“Imamo štiri velike sežigalnice na območju samega mesta. Vprašali smo se, kaj je bolje – da zakopljemo odpadke v zemljo, kar vzame veliko prostora, ali jih predelamo tako, da jih sežgemo na do okolja prijazen način in poskrbimo za čiščenje izpustov,” je dejal in pojasnil, da sežigalnica Spittelau stoji v neposredni bližini ene izmed najboljših svetovnih splošnih bolnišnic.

Odpadke na Dunaju trajnostno obdelujejo in predelujejo, pri čemer proizvajajo toploto, ki jo po županovih pojasnilih uporablja na tisoče gospodinjstev, na ta način pa so znižali tudi izpuste ogljikovega dioksida. “Imamo najučinkovitejše filtre za čiščenje izpustnih plinov. Če bi naši dimni plini škodovali prebivalcem, sežigalnice zagotovo ne bi postavili pri bolnišnici,” je poudaril.

V igri dve lokaciji – ob Zaloški in ob Letališki cesti

Najboljšo razpoložljivo tehnologijo bi uporabili tudi v Ljubljani, je zatrdil Marko Agrež iz Energetike Ljubljana. Kot je dejal, bi sežigalnica trajno rešila problem nereciklabilnih mešanih komunalnih odpadkov. Te bi uporabili koristno in v praksi uresničili načelo krožnega gospodarstva, je dejal in pojasnil, da bi z uporabo goriva iz odpadkov občina lahko zagotovili umik premoga iz Ljubljane. V igri za postavitev sežigalnice v Ljubljani sta sicer dve lokaciji, ena ob Zaloški cesti v neposredni bližini moščanske toplarne, druga pa ob Letališki cesti, je dejal Agrež.

“Lahko govorimo o tem, ali je pametno in ekološko, da tanker vozi premog iz Indonezije, da tovornjaki vozijo odpadke …” pa je dejal ljubljanski župan Zoran Janković. Kot je zatrdil, občina z obuditvijo ideje o sežigalnici ne odstopa od strategije Nič odpadkov, bo pa do tja še dolga pot. Količina odpadkov na prebivalca se v Sloveniji povečuje, krivuljo pa moramo po njegovih besedah nujno obrniti navzdol.

“Naša dolžnost je, da Ljubljančankam in Ljubljančanom zagotovimo višjo kakovost življenja in ekonomsko možnost preživetja. V Ljubljani bo kakovost življenja boljša, predvsem ker ne bomo več uporabljali premoga,” je dejal in dodal, da se danes lahko “šalimo” o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, “prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami”. Dejal je, da bo v vsakem stanovanju, ki bo na vročevodu, cene ogrevanja čez nekaj let najmanj za 20 odstotkov nižje.

Zoran Janković: “Lahko govorimo o tem, ali je pametno in ekološko, da tanker vozi premog iz Indonezije, da tovornjaki vozijo odpadke …

Opozorila o tem, da je okolje že zdaj preobremenjeno

Nestrinjanje s projektom so medtem na ločenem dogodku izrazili v stranki Vesna, Levici, Listi kolesarjev in pešcev, Piratski stranki in iniciativi Ljubljana odprto mesto. “S tem, ko so se mestne oblasti odločile, da predstavitev projekta sežigalnice in javno razpravo izvedejo sredi šolskih počitnic in poletnih dopustov, so pokazale, kako si predstavljajo dialog s ključnimi deležniki,” je opozorila koordinatorka ljubljanske lokalne skupine pri Vesni Jasminka Dedić.

Sopredsednica stranke Vesna Urša Zgojznik je medtem na dogodku strnila pismo avstrijske zelene stranke glede sežigalnic na Dunaju, ki se pogosto omenjajo kot zgled. “Domnevno enostavna proizvodnja energije brez nadaljnje predelave odpadkov je največji problem sežigalnic. Zaradi sežiga se ne uporablja mehansko-biološka obdelava, ni dovolj ločenega zbiranja odpadkov in recikliranja. Prav te tehnologije pa bi dodatno zmanjšale emisije toplogrednih plinov pri ravnanju z odpadki in hkrati prihranile pomembne surovine,” je povzela njihovo stališče, s katerim se v Vesni strinjajo.

V Levici opozarjajo, da sežigalnice problema ne rešujejo, ampak ga povečujejo

Postavitvi sežigalnice v Ljubljani nasprotuje tudi Levica. Kot je dejal Luka Omladič, sežigalnice ne prinašajo rešitev za presežno plastiko, omogočajo le to, da industrija plastike lahko še naprej kuje dobičke, dobičke pa kujejo tudi predelovalci, ki so začeli govoriti o “zeleni ekološki samooskrbni energiji”“Energija iz kurjenja plastike je v še tako sodobnih sežigalnicah ogljično najbolj potratna, energija z največ izpusti in največjim okoljskim negativnim vplivom,” je poudaril.

Kot je dodal, sežigalnice problema ne rešujejo, ampak ga ohranjajo in še povečujejo. “Na ta način ne bomo nikoli prekinili začaranega kroga eksplozije proizvodnje plastike,” je poudaril. Proti sežigalnici so tudi Mladi za podnebno pravičnost, ki pa so v sporočilu za javnost opozorili na netransparentnost pri trenutnem procesu sprejemanja odločitev, saj da so doslej vsi procesi odločanja potekali za zaprtimi vrati.

“Čudi me, da nekdo, še preden je slišal govore, pravi, da je proti. Mi bomo imeli javno razpravo. Ni mi pa prav, da vladna stranka protestira proti sežigalnici. Je v vladi, v rokah ima vse vzvode, da vlada ne razpiše koncesije in je s tem vse rešeno,” pa je dogodek nasprotnikov sežigalnice komentiral Janković.

V Mariboru na površju izpete zgodbe in napoved referenduma

Zgodba o sežigalnici ima v Mariboru že dolgo brado, čeprav je še pred 7 meseci župan MO Maribor Saša Arsenovič sežigalnico postavil na mesto ene izmed prioritet tokratnega mandata. Medtem pa je projekt, kot kaže, še zmeraj na mrtvi točki. Med drugim se nemara o tej potezi obeta celo referendum.

Na zadnji seji mestnega sveta je bilo, kot tolikokrat doslej, znova govora o tem projektu. V Listi za pravičnost in razvoj so medtem predlagali umik predvidene umestitve sežigalnice v občinski prostorski načrt, v primeru sprejetja v predlagani obliki zagrozili z zbiranjem podpisov za referendum, Arsenovič pozivom k umiku točke z dnevnega reda ali podaljšanju razprave ni prisluhnil.

Danes se ne pogovarjamo o tem, ali bomo sežigalnico imeli ali ne, saj je za to potreben še sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta in sklep mestnega sveta. Tukaj smo zato, da rešujemo neke stvari, ki so v breme razvoja mesta in občanov,” je predloge zavrnil župan Arsenovič.

To bi namreč po njegovem pomenilo, da tudi v tem mandatu, ki se izteče pozno jeseni, dokumentov ne bi mogli več sprejeti.

Danes se ne pogovarjamo o tem, ali bomo sežigalnico imeli ali ne, saj je za to potreben še sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta in sklep mestnega sveta. Tukaj smo zato, da rešujemo neke stvari, ki so v breme razvoja mesta in občanov,” je predloge zavrnil župan Arsenovič.

Vodja službe mestnega sveta Rosana Klančnik pa je pojasnila, da morajo razpravo v prvem branju po pravilniku opraviti ravno v času javne razgrnitve.

Župan medtem meni, da sežigalnica v Maribor vsekakor sodi: “Glede na dobre prakse upam, da bo tudi ta projekt zgrajen po najvišjih možnih standardih, vendar bo gradnja po najboljšem scenariju stekla šele čez pet ali šest let. Do takrat pa je naš največji izziv, kakšna bo cena položnic ter kam v resnici naši odpadki gredo,” je pojasnil.

Nadaljuj z branjem
Gradbeništvo3 dnevi nazaj

Soseska ‘Pod Pekrsko gorco’ s 400 stanovanji v Mariboru tudi uradno odprta

Stanovanjski sklad RS je včeraj v Mariboru slovesno odprl sosesko Pod Pekrsko gorco s 400 novimi najemnimi stanovanji. Kot poudarjajo...

GOSPODARSTVO3 dnevi nazaj

Objavljene lokacije, kjer je možna priključitev večjih sončnih elektrarn

Eles in SODO (Sistemski operater distribucijskega omrežja) sta pripravila pregled, kje je možna priključitev večjih polj sončnih elektrarn. Na ministrstvu...

DOGODKI6 dni nazaj

Nova stalna razstava Arheološko bogastvo Bele krajine po skoraj 50 letih

Belokranjski muzej Metlika se ponaša z novo stalno arheološko razstavo, ki predstavlja glavne območne najdbe od prazgodovine do srednjega veka,...

DOGODKI6 dni nazaj

Jesenski ZERO EMISSION® dnevi LUMAR

Trajnostna gradnja prihodnosti  – V ŽIVO na prvi slovenski certificirani aktivni hiši V podjetju Lumar, pionirju in inovatorju na področju...

DEDIŠČINA7 dni nazaj

Kaj bo ostalo od dragocenega bizantinskega talnega mozaika v begunskem taborišču v Gazi?

Odkritje bizantinskega talnega mozaika na območju palestinskega begunskega taborišča Bureij v Gazi je poleg vznemirjenja ob “najlepših mozaičnih tleh” vzbudilo...

DEDIŠČINA7 dni nazaj

Muzej Prado z deli s frankističnim poreklom?

V muzeju Prado preiskujejo izvor 62 del iz svoje zbirke. Kot so sporočili, želijo ugotoviti, ali so bila zaplenjena med...

Arhitektura2 tedna nazaj

18. mednarodna arhitekturna razstava ‘La Biennale di Venezia 2023’

Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) z odprtim pozivom vabi zainteresirane k oddaji predlogov za predstavitev v slovenskem paviljonu na...

DOGODKI2 tedna nazaj

Oblikovanje Ranka Novaka vpeto v vizualno podobo Mestne galerije Ljubljana

Razstava del v izbranem prerezu skozi oblikovalski opus Ranka Novaka, arhitekta po osnovni izobrazbi, naključno ali ne, sovpada z obeležitvijo...

ZELENA ENERGIJA3 tedni nazaj

Lahko s pravilnim ravnanjem odpadkov proizvedemo več energije?

Z inovativnimi pečmi in novim pristopom do smetišč lahko ubijemo dve muhi na en mah – rešimo se lahko preobilice...

E-Mobilnost3 tedni nazaj

Od točke A do B na bolj trajnosten način 

V okviru projekta LinkingAlps Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije (RRA LUR) v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo razvija odprtokodni...

POPULARNO