Stroka ostaja kritična po dopolnitvi predloga Zakona o varovanju kulturne dediščine

Velik del stroke ostaja tudi po dopolnitvi predloga Zakona o varovanju kulturne dediščine do tega kritičen in opozarja, da predlog še ni zrel za medresorsko usklajevanje. Na ministrstvu menijo, da ponuja zakon trdno podlago za varovanje dediščine. Zakon je tako že v medresorskem usklajevanju.

Prenova zakona o varstvu kulturne dediščine sproža burne odzive stroke

Velik del strokovne javnosti ostaja tudi po dopolnitvi predloga Zakona o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-2) kritičen. Arheologi, umetnostni zgodovinarji in heritologi opozarjajo, da je zakon še vedno nezrel za medresorsko usklajevanje. Ministrstvo za kulturo nasprotno meni, da predlog ponuja trdno strokovno in pravno podlago za učinkovito varovanje dediščine. Zakon je tako že v medresorskem usklajevanju.

V sporočilu za javnost, ki so ga pripravili na Oddelku za umetnostno zgodovino in Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, opozarjajo, da se s pripravo zakona preveč hiti in da je potrebnega še veliko strokovnega usklajevanja. Popravljeni različici očitajo, da v primerjavi z veljavnim zakonom še vedno znižuje raven varstva kulturne dediščine. Predlagajo njegov umik in oblikovanje nove, neodvisne strokovne skupine, ki bi pripravila novo različico na podlagi konstruktivne razprave.

Podobne pripombe so podali tudi Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Slovensko arheološko društvo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki opozarja, da bi moral zakon bolj jasno izražati usmeritve glede pomena varstva in ohranjanja dediščine kot ključne sestavine nacionalne identitete.

Opozorila stroke in pozivi k umiku zakona

Na ministrstvu za kulturo trdijo, da zakon ne znižuje ravni varstva, temveč jo z bolj jasno določenimi postopki in povezovanjem varstva dediščine z načrtovanjem prostora celo krepi. Arheološke ostaline naj bi bile še naprej zaščitene na podlagi zakona, dodatno pa se uvajajo diagnostične raziskave in bolj predvidljivi postopki pred in med gradnjo. Zakon naj bi omogočal nadaljnja usklajevanja znotraj zakonodajnega postopka.

Kljub številnim pripombam je zakon prešel v fazo medresorskega usklajevanja. Ministrstvo poudarja, da ob usklajevanjih z resorji poteka tudi dodatno delo na besedilu zakona, da bi kar najbolje vključili prejete predloge in pripombe. Podporo predlogu so izrazili v Skupnosti muzejev Slovenije, ICOM Slovenija, nekaterih osrednjih muzejih in na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL.

Soglasje stroke, da je veljavni zakon iz leta 2008 potreben posodobitve, je sicer precej enotno. Ministrstvo je predlog zakona dalo v javno razpravo od 20. decembra do 31. januarja, a so številne stanovske organizacije, raziskovalni zavodi in druge interesne skupine nanj podale obsežne pripombe. Marca je več osrednjih dediščinskih institucij pripravilo celovito analizo predloga, sledili so sestanki z ministrom, ki pa so bili po mnenju stroke prekratki za dosego konsenza.

Ministrstvo je 9. maja objavilo popravljeno različico, javna razprava pa je trajala le šest delovnih dni, kar je bilo po mnenju stroke odločno premalo. Nacionalni svet za kulturo je predlog zakona sicer podprl, a ključni strokovni akterji opozarjajo, da številne težave ostajajo.

Strokovnjaki opozarjajo zlasti na člen 84, ki po njihovem mnenju še dodatno slabša pogoje za varstvo stavbne dediščine. Odstranitev poškodovanih objektov bi bila mogoča brez kulturnovarstvenega soglasja in obvezne dokumentacije, kar pomeni izgubo podatkov, ki so ključni za raziskovanje zgodovine arhitekture. Predlagajo, da bi o takšnih posegih odločal ustrezno sestavljen Svet za kulturno dediščino ali posebna komisija strokovnjakov.

Poleg tega zakon po njihovem mnenju ne določa sankcij za namerno uničenje ali zanemarjanje dediščine. Sporna je tudi uvedba varovanih območij dediščine (VOD), ki so po mnenju stroke v praksi še nepreizkušeni in zaradi kadrovskih omejitev ZVKDS-ja težko izvedljivi v predvidenem roku.

Kritike členov in struktur zakona

V predlogu zakona naj bi raziskovanje arhitekturne dediščine v muzejskem kontekstu ostalo podrejeno premični in nesnovni dediščini, s čimer se dodatno zmanjšuje pomen arhitekturnih raziskav. Kritični so tudi do ukinitve Službe za kulturno dediščino in Centra za konservatorstvo, saj menijo, da zakon s tem centralizira odločanje na ministrstvu in zmanjšuje strokovno avtonomijo ZVKDS-ja.

Zakon po mnenju stroke tudi ne predvideva finančnih spodbud za lastnike dediščine, kot so davčne olajšave, subvencije ali sistemska sredstva za obnovo. V ZVKDS opozarjajo, da bi morala Slovenija uvesti poseben sklad za dediščino, neodvisen od proračunskih razrezov.

Na ministrstvu vztrajajo, da zakon izboljšuje pravno jasnost, krepi preventivno varstvo in prvič določa postopke za zaščito dediščine v izrednih razmerah, kot so naravne nesreče ali vojne. Zakon določa tudi naloge javne službe in organizacijskih enot ZVKDS-ja, natančnejša ureditev pa naj bi bila podana v ustanovitvenem aktu.

Kljub prizadevanjem ministrstva strokovna javnost poziva k bolj temeljiti in odprti prenovi zakona, ki naj temelji na širokem konsenzu ter zagotavlja dolgoročno in neodvisno varovanje kulturne dediščine kot temeljne prvine nacionalne identitete.