Plesen v vogalih zunanjih sten in ob okenskih špaletah se pogosto obravnava kot napaka detajla ali izvedbe. Pri analizi takšnih primerov pa se pokaže, da je enako pomemben drugi parameter: relativna vlažnost notranjega zraka.
Isti detajl je lahko pri eni vlažnosti brez težav, pri nekoliko višji pa že na meji tveganja.
Plesen se začne pred rosiščem
Površinska kondenzacija nastane, ko temperatura površine pade pod temperaturo rosišča notranjega zraka. Za rast plesni pa tekoča voda na površini ni potrebna.
Kot merilo za tveganje se uporablja relativna vlažnost ob površini okoli 80 %, ki se ohranja dalj časa. Na tem merilu temelji tudi standard EN ISO 13788, ki obravnava, kakšna mora biti notranja površinska temperatura, da se izognemo kritični površinski vlažnosti.
Pri notranji temperaturi 20 °C in relativni vlažnosti 50 % je rosišče približno 9,3 °C. Mejna površinska temperatura, pri kateri vlažnost ob površini doseže 80 %, pa je približno 12,6 °C. Površina je torej lahko suha na otip in hkrati dovolj vlažna za razvoj plesni.
Kaj se spremeni pri 60 % relativne vlažnosti
Če relativna vlažnost pri isti temperaturi naraste na 60 %, se rosišče dvigne na približno 12,0 °C, mejna površinska temperatura za plesen pa na približno 15,4 °C. Deset odstotnih točk vlage tako zviša kritično površinsko temperaturo za skoraj 3 K.
Za oceno detajlov se uporablja temperaturni faktor notranje površine fRsi = (θsi − θe) / (θi − θe). V spodnjem računskem primeru so vrednosti izračunane pri stalni zunanji temperaturi −5 °C in notranji 20 °C.
| Relativna vlažnost (20 °C) | Rosišče | Mejna površinska temperatura za plesen (80 % ob površini) | Potrebni fRsi pri −5 °C zunaj |
| 50 % | ≈ 9,3 °C | ≈ 12,6 °C | ≈ 0,70 |
| 60 % | ≈ 12,0 °C | ≈ 15,4 °C | ≈ 0,82 |
Detajl s faktorjem 0,75 bi imel v tem primeru površinsko temperaturo približno 13,8 °C. Pri 50 % vlažnosti je to nad mejno temperaturo, zato detajl ustreza. Pri 60 % je pod njo, zato obstaja tveganje za plesen.
Primer je poenostavljen in služi za ponazoritev. Standard v praksi računa z mesečnimi klimatskimi podatki, robni pogoji in zahteve pa so odvisni od nacionalnih predpisov.
Notranja vlažnost je projektni parameter
Pri energetskih prenovah se z novim stavbnim pohištvom in zrakotesnim ovojem nenadzorovana infiltracija močno zmanjša.
Proizvodnja vlage v stanovanju pa ostaja enaka: dihanje, kuhanje, prhanje in sušenje perila. Brez načrtovane izmenjave zraka se relativna vlažnost lahko dalj časa zadržuje nad 60 %, posebej v spalnicah ponoči in v prostorih z mokrimi procesi.
Ko investitor po prenovi opazi plesen, je zato smiselno preveriti oboje: kakovost detajla in razmere v prostoru. Izboljšan detajl tveganje zmanjša, vendar ga pri trajno povišani vlažnosti ne odpravi v celoti.
Nadzorovano prezračevanje kot del rešitve
Stalna, nadzorovana izmenjava zraka pomaga relativno vlažnost držati v priporočenem območju in s tem znižuje kritično površinsko temperaturo, ki jo morajo detajli dosegati. Z rekuperacijo pri tem ne izgubimo energetskega učinka prenove.

Decentralni sistem i-Vent se vgradi v zunanje stene posameznih prostorov brez centralnega cevnega razvoda, kar je pri sanacijah obstoječih objektov pomembna prednost. Keramični toplotni izmenjevalnik z reverzibilnim pretokom zadrži do 97,3 % toplote odvodnega zraka.
Za regulacijo skrbi ločena senzorska enota i-Cube, nameščena v bivalnem prostoru. Relativno vlažnost, CO₂ in hlapne organske spojine (VOC) meri tam, kjer se zrak dejansko uporablja, in ne ob zunanji steni, kjer meritev odraža predvsem lokalne razmere.
Na podlagi teh podatkov in zunanje temperature sistem prilagaja intenzivnost prezračevanja in ob povišani vlažnosti izmenjavo zraka poveča.
Pri oceni tveganja za plesen zato ni dovolj vprašanje, ali je detajl dober. Enako pomembno je, pri kakšni notranji vlažnosti bo deloval.



