Stekleni paviljon, ki poleg poštne službe vključuje tudi filatelistično ponudbo, subtilno vstopa v prostor Trga sv. Petra v Rimu, kjer vzpostavlja dialog z monumentalno Berninijevo kolonado.

Mobilno pošto Vatikana sta za jubilejno leto 2025 zasnovala arhitekturni studio AMDL Circle in Michele De Lucchi kot mnogokotno arhitekturno strukturo, ki se v eni najbolj prepoznavnih javnih površin na svetu – na Trgu sv. Petra – umešča z izrazitim občutkom za prostor in simboliko.

Postavljena v neposredni bližini Berninijeve kolonade iz 17. stoletja, je lahka in začasna struktura oblikovana z lastno estetsko in tehnično identiteto, hkrati pa z globokim spoštovanjem do arhitekturno in zgodovinsko izjemno pomembnega konteksta, ki predstavlja enega ključnih simbolov krščanstva.

Projekt uteleša raziskovanje začasne arhitekture, ki v duhu AMDL Circle išče ravnotežje med sodobnimi potrebami hitro spreminjajoče se družbe in občutljivim vklapljanjem v obstoječe prostorske okoliščine. Objekt je bil javnosti predstavljen decembra – le nekaj dni pred tem, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike. Mobilno pošto je naročila družba Poste Italiane, ki jo je nato podarila Poste Vaticane.

Dialog med sodobnimi materiali in zgodovinskim prostorom

Paviljon se nahaja v delu kolonade pod Charlemagneovim krilom in se z zgodovinsko kamnito arhitekturo povezuje preko skrbno izbranih materialov, kot so les, bron in steklo. Konstrukcija je zasnovana kot montažni sistem, ki omogoča hitro sestavo in razstavo – celoten objekt je mogoče postaviti ali razstaviti v 48 urah. Vsebuje tako filatelistično razstavo kot poštno poslovalnico ter tako združuje funkcijo razstavnega prostora in javne storitve.

Zgradba ne vključuje nobenih arhitekturnih ovir, popolnoma je dostopna vsem uporabnikom. Osnovni tloris ima šestnajst stranic, konstrukcijski elementi so izdelani iz lesa z zaključki iz kovine, zunanji ovoj pa je popolnoma zastekljen, kar omogoča stalno vizualno povezanost med notranjostjo paviljona in trgom. Vrh paviljona zaključuje lebdeča strešna plošča iz kovine v bronastem odtenku, ki nudi zavetje okoli celotnega oboda. Vhod je oblikovan iz enakega materiala.

Modularna notranjost – med funkcionalnostjo in doživetjem

Notranjost paviljona združuje razstavni prostor za filatelistične zbirke in poštne storitve. Razporeditev je zasnovana z uporabo premičnih sten iz navpičnih lesenih letvic, ki omogočajo prilagodljivo členitev prostora brez popolne ločitve posameznih območij.

Vitrina za filatelistične eksponate poteka v krožnem gibanju in vodi do treh pultov – dveh za prodajo filatelističnih izdelkov ter enega za klasične poštne storitve. Sledijo namensko oblikovane mize za svetovanje in osrednji prostor za udobno čakanje.

Naravna svetloba se prek prosojnega ovoja bogato razliva po prostoru, medtem ko enakomerna umetna osvetlitev zagotavlja optimalno osvetljenost skozi ves dan. Notranja oprema iz lesa, zasnovana po meri, v prostoru ustvarja topel, nevtralen ambient in hkrati odraža identiteto znamke Poste Italiane, za katero je interier posebej oblikoval AMDL Circle.

Paviljon s svojo transparentno zasnovo ponuja izjemne poglede na trg, baziliko in kolonado, ter s tem deluje tudi kot razgledna točka – prostor, kjer obiskovalec ob opravkih doživi tudi arhitekturno in duhovno veličino kraja.

Lokacija: Rim (Italija)
Leto izvedbe: 2024
Avtorji: AMDL Circle in Michele De Lucchi
Projektna ekipa: Angelo Micheli, Giacomo Nava (vodilni arhitekt), Alessandro Bonfiglio, Alberto Nason, Emanuele Maria Novembre, Marta Provenzano
Foto: Alberto Novelli

Danes je prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo 2025 prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, izjemen ustvarjalec iz Chengduja, ki v svojih projektih poudarja človeka in kakovost vsakdanjega življenja.

Arhitektura v službi skupnosti in kakovosti bivanja

69-letni arhitekt in ustanovitelj biroja Jiakun Architects je v svoji več kot štiri desetletja dolgi karieri zasnoval več kot 30 arhitekturnih projektov po vsej Kitajski. Njegovo delo zajema akademske in javne stavbe, kulturne in komercialne prostore ter urbanistične projekte. Ne glede na tipologijo pa Liu s svojimi deli vedno prispeva k javnemu prostoru—včasih na nepričakovane, a izjemno pozitivne načine.

“Arhitektura bi morala nekaj razkriti—abstrahirati, destilirati in narediti vidne edinstvene značilnosti lokalnega prebivalstva,” je v izjavi poudaril Liu. “Ima moč oblikovati vedenje ljudi in ustvarjati atmosfero, ki ponuja občutek miru in poezije, vzbuja sočutje in plemenitost ter krepi občutek skupnosti.”

Od muzejskih prostorov do urbanističnih rešitev

Liu je po Wang Shuju (2012) šele drugi kitajski arhitekt, ki je prejel to prestižno nagrado. Ves čas svojega ustvarjanja ostaja zvest svoji domovini, kjer oblikuje arhitekturo za lokalno okolje in skupnost. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:

• Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan (2002, Chengdu) – kjer tradicionalni vrt prepleta z brutalističnim betonskim razstavnim prostorom.
• Oddelek za kiparstvo na Sichuanski likovni akademiji (2004, Chongqing) – rjasto obarvana zgradba, katere zgornji nivoji so razprti navzven, da študentom zagotavljajo čim več naravne svetlobe in svežega zraka.
• Trgovsko dvorišče West Village (2015, Chengdu) – obsežen mestni blok, v središču katerega se nahaja skupnostno športno igrišče.
• Muzej cesarskih opekarniških peči v Suzhouju (2016) – sodobna interpretacija tradicionalnega opečnatega gradiva, ki je v središču njegove razstavne vsebine.
• Prenova jamskega kompleksa Tianbao Cave District v Erlang Townu (2021, Luzhou) – arhitektura, ki črpa iz tradicije kitajskih paviljonov ter s subtilno intervencijo razkriva in hkrati skriva nove strukture za obiskovalce največjih skladišč žganih pijač na svetu.

Spoštovanje tradicije in inovativnost v arhitekturi

Pritzkerjeva nagrada je potrditev Liu Jiakunove arhitekturne filozofije, ki združuje spoštovanje tradicije, človeško toplino in sodobno inovativnost, ter njegovo zavezanost k ustvarjanju arhitekture, ki presega zgolj funkcionalnost in postaja sestavni del družbenega in kulturnega tkiva prostora.

“V svetu, ki nenehno ustvarja brezkončne monotone obrobne predele, je našel način, kako oblikovati kraje, ki hkrati delujejo kot stavba, infrastruktura, krajina in javni prostor,” je o delu Liu Jiakuna dejal predsednik žirije Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo in nagrajenec leta 2016, Alejandro Aravena. “Njegovo delo ponuja pomembne namige o tem, kako se soočiti z izzivi urbanizacije v obdobju hitro rastočih mest.”

Opeke ponovnega rojstva – arhitektura s kulturnim pomenom

Poleg tega, da arhitekturo uporablja za ustvarjanje skupnosti, zaščito estetskega konteksta in dediščine ter vključevanje krajine v podeželsko in urbano okolje, Liujevi projekti ustvarjajo tudi poetično interakcijo med svetlobo, senco in materiali. Pri izbiri materialov daje prednost lokalnim virom, ki podpirajo tradicionalno obrt, ter posega po surovinah z otipljivo teksturo in vidnimi nepravilnostmi, ki njegovim stavbam dodajo značaj.

V trgovskem kompleksu West Village je na primer vgrajen material, ki ga arhitekt imenuje “opeke ponovnega rojstva” – okrepljena gradbena masa, ki jo je razvil z mešanjem ruševin potresa v Wenchuanu leta 2008 s cementom in lokalnimi pšeničnimi vlakni. Te opeke niso le trdnejše in bolj ekonomične od klasičnih, ampak nosijo tudi močno kulturno simboliko.

Liu je ta material prvič uporabil že leta 2009 v Chengduju, le 80 kilometrov od epicentra uničujočega potresa z magnitudo 7,9, kjer je ustvaril svoje najmanjše, a globoko pomenljivo delo – spominski paviljon Hu Huishan. Ta intimni arhitekturni objekt, oblikovan v podobi begunskega šotora, je posvečen najstniški deklici, ki je izgubila življenje v naravni katastrofi. S tem spomenik ni le intimna posvetitev posamezniku, temveč tudi kolektivni opomnik na tragedijo, ki je zaznamovala skupnost.

Od risanja in pisanja do arhitekture

Liu Jiakun, ki se je rodil v Chengduju, sprva ni načrtoval arhitekturne kariere. V mladih letih so ga bolj privlačili risanje in pisanje. Pri 17 letih je v okviru programa Zhiqing (“izobražena mladina”) delal kot kmečki delavec na kitajskem podeželju, nato pa je bil leta 1978 sprejet na Inštitut za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu.

Po diplomi je sprva delal pri državnem inštitutu za arhitekturno načrtovanje in raziskave v Chengduju, nato pa se preselil v Tibet in začasno zapustil arhitekturo. Leta 1993 je v Šanghajskem umetnostnem muzeju obiskal samostojno razstavo svojega nekdanjega sošolca Tanga Hue, kar je v njem ponovno zanetilo strast do arhitekture kot oblike osebnega izražanja.

Liu je leta 1999 v rodnem Chengduju ustanovil svoj biro, Jiakun Architects, in od takrat arhitekturo uporablja kot orodje za gradnjo skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha, kot je zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.

Perforirana kovinska fasada in poglobljeni okenski okvirji poudarjajo industrijski značaj stavbe ter odražajo arhitekturno identiteto Prata.

Natančna pozornost do inkluzivnosti in raznolikih izobraževalnih potreb učencev je ključno izhodišče projekta arhitekturnega biroja Colucci & Partners, ki je zasnoval novo srednjo šolo v okviru šolskega kompleksa San Giusto v Pratu.

Šola je oblikovana kot dostopen in prilagodljiv učni prostor, hkrati pa deluje kot orientacijska točka skupnosti. Njena kompaktna in preprosta volumetrija odseva industrijsko preteklost tega toskanskega mesta. Stavba je umeščena med več obstoječih izobraževalnih objektov, pri čemer arhitekturna zasnova upošteva kontekstualne omejitve in vizualno navezavo na okolico.

Arhitekturna zasnova: lahkotnost in industrijska identiteta

Arhitekturna ekipa je fasado obravnavala kot valovito, perforirano kovinsko oblogo, ki kot lahkotna tkanina prekriva preprost in racionalno oblikovan volumen. Ta se naslanja na modularne betonske panele, ki tvorijo osnovo objekta. Poglobljeni okenski okvirji dodatno členijo fasado in ustvarjajo igro svetlobe ter senc, kar prispeva k vizualni plastičnosti stavbe.

Prostorska organizacija in funkcionalnost

Stavba obsega dve etaži s skupno 1189 m² bruto tlorisne površine.

V pritličju se nahaja:

• dvovišinski vhodni prostor,
• recepcija,
• pet učilnic za splošni pouk,
• prilagodljiv učni prostor za učence s posebnimi potrebami,
• sanitarije
• stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje.

V nadstropju se nahaja:

• pet dodatnih učilnic,
• širok komunikacijski prostor,
• zbornica z arhivom,
• sanitarije.

Zunanja ureditev vključuje tlakovano območje z drevesi in sedeži, ki učencem nudi prostor za sprostitev pred in po pouku.

Konstrukcijska in materialna zasnova

Nosilna konstrukcija stavbe temelji na platformni leseni gradnji, pri čemer so tako vertikalni kot horizontalni elementi podprti z armaturnobetonskimi temelji, položenimi na podlago iz zbitih kamnitih agregatov. Neprozorni zunanji deli fasade so izolirani z visokogostotnimi mineralnimi volnenimi paneli, kar zagotavlja odlično energetsko učinkovitost.

Kovinska perforirana fasada se dopolnjuje s podnožjem in okenskimi okvirji iz vlaknocementa, ki je uporabljen tudi za poglobljene dele fasade. Takšna materialna izbira ustvarja občutek lahkotnosti in transparentnosti, hkrati pa subtilno referira na industrijsko dediščino Prata.

Steklene površine so izvedene s toplotno prekinjenimi aluminijastimi okvirji, opremljene z nizkoemisijskim, solarno zaščitenim steklom, ki zmanjšuje toplotne dobitke in optimizira energijsko učinkovitost stavbe.

V notranjosti prevladujejo naravni, ekološki materiali, kot so keramične ploščice v sanitarijah, dvojne mavčne stene, viseče strope iz lesenih vlaknenih plošč, porcelanasta kamnita tla.

PODATKI O PROJEKTU:

• Arhitektura: Colucci&Partners
• Lokacija: Prato, Italija
• Leto izvedbe: 2024
• Bruto tlorisna površina: 1189 m²
• Glavni izvajalec: E.CO.RES.
• Foto: Carlotta Di Sandro