Danes je prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo 2025 prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, izjemen ustvarjalec iz Chengduja, ki v svojih projektih poudarja človeka in kakovost vsakdanjega življenja.
Arhitektura v službi skupnosti in kakovosti bivanja
69-letni arhitekt in ustanovitelj biroja Jiakun Architects je v svoji več kot štiri desetletja dolgi karieri zasnoval več kot 30 arhitekturnih projektov po vsej Kitajski. Njegovo delo zajema akademske in javne stavbe, kulturne in komercialne prostore ter urbanistične projekte. Ne glede na tipologijo pa Liu s svojimi deli vedno prispeva k javnemu prostoru—včasih na nepričakovane, a izjemno pozitivne načine.
“Arhitektura bi morala nekaj razkriti—abstrahirati, destilirati in narediti vidne edinstvene značilnosti lokalnega prebivalstva,” je v izjavi poudaril Liu. “Ima moč oblikovati vedenje ljudi in ustvarjati atmosfero, ki ponuja občutek miru in poezije, vzbuja sočutje in plemenitost ter krepi občutek skupnosti.”
Od muzejskih prostorov do urbanističnih rešitev
Liu je po Wang Shuju (2012) šele drugi kitajski arhitekt, ki je prejel to prestižno nagrado. Ves čas svojega ustvarjanja ostaja zvest svoji domovini, kjer oblikuje arhitekturo za lokalno okolje in skupnost. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:
- Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan (2002, Chengdu) – kjer tradicionalni vrt prepleta z brutalističnim betonskim razstavnim prostorom.
- Oddelek za kiparstvo na Sichuanski likovni akademiji (2004, Chongqing) – rjasto obarvana zgradba, katere zgornji nivoji so razprti navzven, da študentom zagotavljajo čim več naravne svetlobe in svežega zraka.
- Trgovsko dvorišče West Village (2015, Chengdu) – obsežen mestni blok, v središču katerega se nahaja skupnostno športno igrišče.
- Muzej cesarskih opekarniških peči v Suzhouju (2016) – sodobna interpretacija tradicionalnega opečnatega gradiva, ki je v središču njegove razstavne vsebine.
- Prenova jamskega kompleksa Tianbao Cave District v Erlang Townu (2021, Luzhou) – arhitektura, ki črpa iz tradicije kitajskih paviljonov ter s subtilno intervencijo razkriva in hkrati skriva nove strukture za obiskovalce največjih skladišč žganih pijač na svetu.
Spoštovanje tradicije in inovativnost v arhitekturi
Pritzkerjeva nagrada je potrditev Liu Jiakunove arhitekturne filozofije, ki združuje spoštovanje tradicije, človeško toplino in sodobno inovativnost, ter njegovo zavezanost k ustvarjanju arhitekture, ki presega zgolj funkcionalnost in postaja sestavni del družbenega in kulturnega tkiva prostora.
“V svetu, ki nenehno ustvarja brezkončne monotone obrobne predele, je našel način, kako oblikovati kraje, ki hkrati delujejo kot stavba, infrastruktura, krajina in javni prostor,” je o delu Liu Jiakuna dejal predsednik žirije Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo in nagrajenec leta 2016, Alejandro Aravena. “Njegovo delo ponuja pomembne namige o tem, kako se soočiti z izzivi urbanizacije v obdobju hitro rastočih mest.”
Opeke ponovnega rojstva – arhitektura s kulturnim pomenom
Poleg tega, da arhitekturo uporablja za ustvarjanje skupnosti, zaščito estetskega konteksta in dediščine ter vključevanje krajine v podeželsko in urbano okolje, Liujevi projekti ustvarjajo tudi poetično interakcijo med svetlobo, senco in materiali. Pri izbiri materialov daje prednost lokalnim virom, ki podpirajo tradicionalno obrt, ter posega po surovinah z otipljivo teksturo in vidnimi nepravilnostmi, ki njegovim stavbam dodajo značaj.
V trgovskem kompleksu West Village je na primer vgrajen material, ki ga arhitekt imenuje “opeke ponovnega rojstva” – okrepljena gradbena masa, ki jo je razvil z mešanjem ruševin potresa v Wenchuanu leta 2008 s cementom in lokalnimi pšeničnimi vlakni. Te opeke niso le trdnejše in bolj ekonomične od klasičnih, ampak nosijo tudi močno kulturno simboliko.
Liu je ta material prvič uporabil že leta 2009 v Chengduju, le 80 kilometrov od epicentra uničujočega potresa z magnitudo 7,9, kjer je ustvaril svoje najmanjše, a globoko pomenljivo delo – spominski paviljon Hu Huishan. Ta intimni arhitekturni objekt, oblikovan v podobi begunskega šotora, je posvečen najstniški deklici, ki je izgubila življenje v naravni katastrofi. S tem spomenik ni le intimna posvetitev posamezniku, temveč tudi kolektivni opomnik na tragedijo, ki je zaznamovala skupnost.
Od risanja in pisanja do arhitekture
Liu Jiakun, ki se je rodil v Chengduju, sprva ni načrtoval arhitekturne kariere. V mladih letih so ga bolj privlačili risanje in pisanje. Pri 17 letih je v okviru programa Zhiqing (“izobražena mladina”) delal kot kmečki delavec na kitajskem podeželju, nato pa je bil leta 1978 sprejet na Inštitut za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu.
Po diplomi je sprva delal pri državnem inštitutu za arhitekturno načrtovanje in raziskave v Chengduju, nato pa se preselil v Tibet in začasno zapustil arhitekturo. Leta 1993 je v Šanghajskem umetnostnem muzeju obiskal samostojno razstavo svojega nekdanjega sošolca Tanga Hue, kar je v njem ponovno zanetilo strast do arhitekture kot oblike osebnega izražanja.
Liu je leta 1999 v rodnem Chengduju ustanovil svoj biro, Jiakun Architects, in od takrat arhitekturo uporablja kot orodje za gradnjo skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha, kot je zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.