Pelješki most pred sanacijo, odprt tudi spor za 60 milijonov

Štiri leta po odprtju Pelješkega mostu se pozornost z njegovega prometnega pomena preusmerja na stanje konstrukcije in odprta finančna vprašanja. Na posameznih delih mostu so se pojavile razpoke in poškodbe zaščitnega sloja, zaradi katerih bo potrebna sanacija. Obenem izvajalec China Road and Bridge Corporation (CRBC) od družbe Hrvatske ceste zahteva približno 60 milijonov evrov dodatnih plačil.

Most, ki je bil za promet odprt julija 2022, se tako danes sooča z dvema ločenima, vendar vsebinsko povezanima vprašanjema: kdo nosi odgovornost za poškodbe na konstrukciji in ali je izvajalec zaradi okoliščin, v katerih je projekt potekal, upravičen do dodatnega plačila.

Po podatkih, ki jih navaja hrvaški portal Nacional.hr, naj bi odprava ugotovljenih pomanjkljivosti stala približno od pet do šest milijonov evrov. Ker gre za napake oziroma poškodbe, za katere naj bi odgovarjal izvajalec, bi moral stroške sanacijskih del poravnati CRBC.

Posebno pozornost vzbujajo razpoke na stebrih oziroma pilonih. Jutarnji list, ki je prvi opozoril na problematiko poškodb, poroča, da naj bi te na nekaterih mestih segale od tri do šest centimetrov v globino. Z gradbenega vidika ni pomembna zgolj njihova velikost, temveč predvsem dejstvo, da omogočajo vdor vlage in soli v konstrukcijo.

Takšno okolje lahko pospeši korozijo armature, zato je pravočasna sanacija pomembna za preprečevanje nadaljnjega propadanja betona in poškodb jeklene armature. Če procesov ne bi ustrezno omejili, bi lahko sčasoma vplivali tudi na trdnost pilonov in nosilnih delov mostu.

Težave sicer niso bile zaznane šele po začetku uporabe. Po navedbah hrvaških medijev so se prve razpoke in poškodbe zaščitnega sloja pojavile že v času gradnje, v mesecih in letih po odprtju pa naj bi postale vidne tudi resnejše poškodbe.

V ozadju tehničnega vprašanja poteka še finančni spor med izvajalcem in naročnikom. CRBC od družbe Hrvatske ceste zahteva skupno približno 60 milijonov evrov dodatnega plačila. Zahtevke utemeljuje z okoliščinami, ki naj bi pomembno vplivale na izvedbo projekta: kratkimi gradbenimi roki, pandemijo koronavirusa, rastjo cen materialov in neugodnimi razmerami na trgu.

Prav časovni okvir izvedbe utegne biti pomemben tudi pri razpravi o vzrokih za nastale poškodbe. Nekateri neuradni viri so namreč v zadnjih mesecih kot enega od možnih dejavnikov izpostavljali hiter tempo gradnje oziroma kratke roke, ki jih je moral izvajalec upoštevati pri dokončanju objekta. To odpira vprašanje, ali bo CRBC časovne omejitve uporabil tudi kot argument pri določanju odgovornosti za sanacijo.

Nacional.hr ob tem poroča o sumu, da bi želel kitajski izvajalec z dodatnim plačilom posredno nadomestiti tudi del stroškov, povezanih z odpravljanjem poškodb. Vir blizu vodstva družbe Hrvatske ceste naj bi navedel, da je vodstvo iz krogov blizu hrvaški vladi prejelo neuradno opozorilo o takšni možnosti. Portal hkrati poudarja, da gre zgolj za sum in da navedbe niso dokazane.

Razmerje med naročnikom in izvajalcem zato še zdaleč ni razrešeno. Svet za reševanje sporov je do zdaj obravnaval več zahtevkov CRBC in zavrnil tiste v skupni vrednosti približno 10 milijonov evrov. Odločitev glede preostalih zahtevkov, vrednih okoli 50 milijonov evrov, še ni sprejeta.

Postopek se s tem tudi ne konča nujno. Če CRBC ali Hrvatske ceste z odločitvijo ne bosta zadovoljna, lahko spor nadaljujeta pred arbitražnim senatom pri Hrvaški gospodarski zbornici.

Primer Pelješkega mostu tako presega samo vprašanje nekaj milijonov evrov vredne sanacije. V ospredju so kakovost izvedbe, vpliv rokov na gradbeni proces ter razmejitev odgovornosti med naročnikom in izvajalcem. Medtem ko CRBC uveljavlja približno 60 milijonov evrov dodatnih zahtevkov, ostaja na drugi strani obveznost sanacije poškodb, katerih stroški so neuradno ocenjeni na od pet do šest milijonov evrov.