Zakaj je Bauhaus znova v središču kulturnih in arhitekturnih razprav?

Bauhaus je bil že od svojih začetkov predmet političnih in ideoloških sporov. Leta 1925 se je danes legendarna šola za arhitekturo, umetnost in oblikovanje preselila iz Weimarja v Dessau, kjer je delovala do leta 1932. Zadnje mesece svojega obstoja je preživela v Berlinu, preden je bila leta 1933 dokončno zaprta.

Prav zato je večina stavb, ki jih danes razumemo kot najbolj prepoznavna dela Bauhausa, nastala v Dessauu. Obe selitvi sta bili posledica političnih razmer. Leta 1925 je v Turingiji oblast prevzela desnosredinska koalicija Thüringer Ordnungsbund, ki jo je podpiralo tudi nacionalistično okolje skupaj z NSDAP. Leta 1932 pa je na lokalnih volitvah v Dessauu zmagala nacistična stranka, kar je pomenilo začetek konca Bauhausa. Njegovo dokončno zaprtje leto pozneje je bilo neposredna posledica vzpona nacistične diktature.

Ko danes govorimo o Bauhausu, govorimo o eni najvplivnejših arhitekturnih, oblikovalskih in umetniških šol 20. stoletja. Njena zapuščina je močno zaznamovala sodobno arhitekturo po vsem svetu – tudi v Sloveniji. Manj znano pa je, da je bil Bauhaus že od svojih začetkov politično sporen.

Leta 1925 se je šola zaradi političnih pritiskov preselila iz Weimarja v Dessau, sedem let pozneje pa je morala po zmagi nacistov na lokalnih volitvah ponovno zapustiti svoje prostore. Zadnje mesece je delovala v Berlinu, dokler je leta 1933 nacistični režim ni dokončno ukinil.

Večina stavb, ki jih danes povezujemo z Bauhausom in jih občudujemo kot ikone moderne arhitekture, je nastala prav v Dessauu. Že zgodovina šole zato jasno kaže, da arhitektura nikoli ni zgolj vprašanje estetike, temveč je pogosto tudi odsev političnega časa.

Sto let pozneje je Bauhaus ponovno politična tema

Danes Bauhaus seveda ne obstaja več kot šola. Njegovo dediščino ohranjajo muzeji, fundacije, univerze in številne kulturne ustanove. Kljub temu je znova postal predmet političnih napadov.

V nemški zvezni deželi Saška – Anhalt, kjer leži Dessau, skrajno desna stranka AfD že nekaj let gradi svojo kulturnopolitično agendo tudi na kritiki Bauhausa. Oktobra 2024 je v deželnem parlamentu predlagala »kritično presojo« njegove dediščine.

Po njihovem mnenju naj bi Bauhaus predstavljal arhitekturo, ki je hladna, brezosebna in odtujena. Očitajo mu tudi, da naj bi zagovarjal univerzalne rešitve, ki zanemarjajo lokalno tradicijo in kulturno identiteto, da naj bi bil ideološko povezan z levico ter da je s svojim vplivom prispeval k poenotenju arhitekture po svetu in izginjanju regionalnih značilnosti.

Kaj pravzaprav pomeni »bauhausovski slog«?

Prav tu se začne zanimivejši del razprave.

Ena največjih zmot je prepričanje, da obstaja en sam »bauhausovski slog«. Bauhaus nikoli ni bil enotna arhitekturna smer. Združeval je različne ustvarjalce, različne poglede in različne pristope k oblikovanju prostora.

Kljub temu se izraz »Bauhaus« pogosto uporablja kot priročna oznaka za skoraj vso moderno arhitekturo 20. stoletja. Tako poenostavljanje ni značilno le za politično desnico. Pogosto ga srečamo tudi v medijih, na družbenih omrežjih in v vsakodnevnih razpravah, kjer se brez resnih argumentov ponavlja, da »ljudje moderne arhitekture ne marajo«.

Prav tako se različne arhitekturne smeri – od funkcionalizma do brutalizma – pogosto nekritično mešajo v eno samo kategorijo, čeprav gre za povsem različna zgodovinska obdobja in oblikovalske koncepte.

Je arhitektura lahko »hladna«?

Retorika AfD temelji predvsem na občutkih. Stavbe naj bi bile »hladne«, »brezdušne«, »nečloveške« ali »odtujene«. Toda takšne oznake niso arhitekturne kategorije.

Gre za vrednostne sodbe, ki jih je težko objektivno opredeliti. Kaj je lepa arhitektura? Kaj pomeni prijeten javni prostor? Kdaj je stavba res brez identitete? To so vprašanja, ki zahtevajo strokovno razpravo, ne političnih sloganov.

Prav zato številni arhitekturni zgodovinarji opozarjajo, da lahko takšna poenostavljena retorika hitro postane sredstvo kulturnega boja.

»Gradimo lepše« – toda kaj to pomeni?

V svojem programu AfD predlaga, da bi morale javne stavbe v prihodnje obvezno slediti »priznani gradbeni tradiciji«. Stranka želi preprečiti gradnjo »brezizraznih betonskih blokov« in geometrijskih oblik brez zgodovinske navezave.

Pri tem se celo sklicuje na arhitekturne smernice iz časa administracije Donalda Trumpa, ki je zagovarjala uporabo klasičnih zgodovinskih oblik pri zveznih javnih stavbah.

Toda kaj je pravzaprav »tradicionalna arhitektura«? Ali gre za regionalno gradnjo, zgodovinske stile, ljudsko arhitekturo ali zgolj za estetski vtis, da stavba deluje »domače«? Odgovora program AfD ne ponuja.

Zakaj je ta razprava pomembna tudi za Slovenijo

Vprašanja, ki jih odpira razprava v Nemčiji, niso tuja niti Sloveniji. Tudi pri nas pogosto poslušamo, da je sodobna arhitektura preveč minimalistična, hladna ali brez značaja. Po drugi strani arhitekti opozarjajo, da kakovost prostora ne izhaja iz posnemanja zgodovinskih slogov, temveč iz premišljenega načrtovanja, spoštovanja prostora, funkcionalnosti in trajnosti.

Prav dediščina Bauhausa je pomembno vplivala tudi na razvoj slovenske moderne arhitekture, industrijskega oblikovanja in razumevanja odnosa med obliko, funkcijo in kakovostjo bivanja.

Zato razprava o Bauhausu ni zgolj nemška politična zgodba. Je opomnik, da arhitektura nikoli ni samo vprašanje videza stavb. Vedno govori tudi o vrednotah družbe, o odnosu do zgodovine, kulture in prihodnosti.