Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.

Priznanje Šole prenove za kakovostno prenovo so letos prejeli:

• Vodovodni stolp v Brežicah – Občina Brežice, Posavski muzej Brežice
• Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji – Irena in Franjo Penko
• Hiša Koseze 16, Koseze pri Ilirski Bistrici – Sonja Prosen in Andrej Bergoč
• Hiša na Novem trgu 24, Kamnik – Jure Benkovič
• Domačija Pr’ Podrobarju, Koprivnik – Frances Gard Hiša Einspielerjeva 25, Ljubljana – gradbeni odbor etažnih lastnikov
• Domačija Ravne 52, Ravne pri Cerknem – Cirila Toplak
• Domačija Selšček 31, Selšček – Nataša Mele
• Domačija Šmarje 2, Šmarje pri Sežani – Roberto Trobez
• Domačija Štefana Kovača 43, Turnišče – Nataša in Silvo Šefer
• Kašča na domačiji pri Možinotu, Zavratec – Primož Leskovec
• Domačija Zgornje Gorje 33, Zgornje Gorje – Boštjan Pogorevc
• Črneča vas – stara šola – Občina Kostanjevica na Krki, Kulturno turistično društvo Črneča vas
• Domačija Dolenji Novaki 5 – Marjan Rejc
• Hiša Vergerijev trg 3, palača Sabini-Grisoni, Koper – Mestna občina Koper
• Frančiškanska knjižnica – Župnija Marijino oznanjenje Ljubljana
• Hiša Glavni trg 2, Novo mesto – Mestna občina Novo mesto

Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas

Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.

Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”

Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.

Potem ko je profesor na mariborski fakulteti za gradbeništvo Igor Sapač izrazil dvom o strokovnosti izvedbe prenove gradu Turjak, so z ministrstva za kulturo sporočili, da dela potekajo v skladu s terminskim načrtom in v skladu z izdano dokumentacijo.

Zaključek gradbenih in obrtniških del na gradu Turjak je tako še zmeraj predviden za konec tega leta, prenova pa naj bi bila v celoti končana do junija 2026.

Igor Sapač je v dopisu, ki ga je pred časom naslovil na inšpektorat za kulturo in medije, opozoril, da se pri prenovi gradu uničujejo stvari posebnega kulturnega pomena in kršitev določil veljavnega vladnega odloka o razglasitvi območja gradu Turjak za kulturni spomenik državnega pomena.

Katere nepravilnosti pri obnovitvenih delih so bile očitane?
Na ogledu, ki ga je pripravil na povabilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) kot strokovnjak za grajsko arhitekturo in stavbno kulturno dediščino, je namreč ugotovil, da so gradbena dela zelo prizadela varovano grajsko zidovje iz 12., 16. in 17. stoletja v najstarejšem delu objekta in na območju nekdanje pokrite jahalnice grofov Auersperg. Med drugim naj bi po njegovih besedah prišlo do obsežnih rušitev posameznih segmentov, uničujoče izvedbe novih vratnih prebojev in nadomeščanja odstranjenega kamnitega zidovja iz 12. stoletja z armiranobetonskimi nadomestki.

Ob tem je zapisal, da izvedbena dela kažejo, “da je načrtovano popolno prostorsko razvrednotenje nekdanjih historičnih rezidenčnih bivalnih prostorov družine grofov Auersperg in da se na račun z veljavnim varstvenim režimom varovanih spomeniških značilnosti gradu Turjak javno dobro žrtvuje za kreiranje novih hotelskih sob za elito“. Sapač je na podlagi svojih ugotovitev pozval inšpektorat, naj ustavi gradbena dela.

Dela v skladu s kulturnovarstvenimi akti in gradbenim dovoljenjem
Inšpektorat je nato opravil inšpekcijski nadzor na gradbišču, ki pa nepravilnosti ni odkril. “Do zdaj izvedena dela potekajo skladno z izdanimi kulturnovarstvenimi akti in gradbenim dovoljenjem,” so ugotovitve povzeli na inšpektoratu. Dodali so, da obnova poteka tudi v skladu z izdelanim konservatorskim načrtom, projektno dokumentacijo, izdanimi mnenji in soglasji ter ob rednem spremljanju projektantov in konservatorjev, ter potrebnem usklajevanju med izvajalci, nadzorniki, projektanti, konservatorji in naročnikom.

Kaj se izvaja in kaj bo še postorjeno do poletja 2026?
Izbrani izvajalec Lesnina MG Oprema je dela zagnal jeseni 2024. Trenutno potekajo gradbeni posegi za zagotovitev mehanske odpornosti in stabilnosti objektov, kot so utrjevanje temeljev, sten, ojačitev medetažnih plošč in podobno, ter dela na strehi, pravijo na ministrstvu za kulturo, ki je naročnik prenove.

Obnovitvena dela, ki so del celovite prenove gradu Turjak in naj bi stala 10,4 milijona evrov, so lani stekla po skoraj 20 let trajajoči prekinitvi. Med predvidenimi deli so rekonstrukcija severnega trakta gradu, obrambnega stolpa, notranjega grajskega dvorišča in lovskega doma, rušenje pokritega prireditvenega prostora, statična sanacija ruševine konjušnice ter manjša rekonstrukcija celotnega grajskega parka z novo ureditvijo poti, zaščitnih ograj, zazelenitvijo in zasaditvijo novih rastlin.

V kratkem nameravajo odstraniti del ljubljanske železniške postaje, ki ga je v preteklosti zasnoval arhitekturni atelje akademika in arhitekta Marka Mušiča. Ta tej nameri ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je.

Ministrstvo za infrastrukturo, natančneje sektor za investicije v železnice, je arhitekta in akademika Marka Mušiča februarja obvestilo, da bodo odstranili notranjo ureditev pritličja ljubljanske železniške postaje, ki jo je med letoma 1987 in 1996 obnovil Mušičev arhitekturni atelje. To naj bi se zgodilo v začetku junija v okviru nadgradnje železniške infrastrukture na območju ljubljanske železniške postaje. Dela bodo zajemala rušitev severozahodnega in severovzhodnega prizidka ter odstranitev notranje ureditve.

Marka Mušiča je novica, da so ljubljanskemu kolodvoru, kot ga poznamo, šteti dnevi, presenetila. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor.« Kot glavni arhitekt in avtor prenove stavbe ter notranje ureditve javnih, potnikom namenjenih prostorov pritličja se z namero odstranitve ne strinja. »Medtem ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« meni Mušič.

Mušičev atelje za arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja

Mušičev atelje se je ureditve ljubljanske potniške postaje lotil po tem, ko je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju. O kvaliteti njihove prenove in notranje ureditve so pisali ugledni presojevalci arhitekture, nadaljuje gospod Mušič: »Peter Krečič je v pritličju zahodnega krila urejeno mestno sprejemnico, ki so jo ob otvoritvi ponosno poimenovali tudi postajna vrata Evrope, označil kot remek izjemnih kvalitet. Ivan Sedej pa je med drugim zapisal, da je naša notranja ureditev vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti.«

Mušičev atelje je za svoj arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili v knjigah. Za danes 84-letnega Mušiča, njegove kolegice in kolege, ki so pri uresničenju te arhitekturne vizije sodelovali, je načrtovana odstranitev boleča izguba. »Zato ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti. Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.«

Sogovornik se je obregnil še ob izvajalce, ki načrtujejo novo podobo ljubljanskega železniškega prometa, med drugim naj bi na območju železnice nastal hotel. »Ob tem je zanimivo pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe.«