Gala Alica je prejela nagrado za premislek o odnosu do javnega prostora.

S tem opozarja na kompleksno rabo javnega prostora, ki zaradi raznih prepovedi ni več dostopen.

Kot je zapisala mednarodna žirija, umetnico nagrajujejo zaradi relevantnosti njenega sporočila in kakovosti njenega dela. Končna odločitev žirije je bila zaradi visoke kakovosti razstave in raznolikosti sodelujočih težka. Prav dejstvo, da je na razstavo vključenih veliko del že uveljavljenih umetnikov in umetnic, pa je vplivalo na odločitev žirantov, da ima prednost pri izboru uveljavljajoča se umetnica, so sporočili. Žirijo so sestavljali Anne Barlow, Bernard Blistene, Luigi Fassi, Christelle Havranek in Simone Sentall.

Projekt Rob I in Rob II je umeščen na travnik in balkonu ob spregledani Windischerjevi ulici, ki je bila še pred nekaj leti javno prehodna, danes pa je strogo nadzorovana zaradi potreb ameriškega in ruskega veleposlaništva.

Skulpturna intervencija, narejena iz recikliranih izolacijskih materialov iz ljubljanskih zbirnih centrov, je tretji del serije No Loitering (2020-), v kateri site-specific objekti razkrivajo manj vidne elemente javnega prostora ter preizprašujejo njihove funkcije. Skulpturi tokrat preizkušata meje mogočega in dokumentirata neuspeh prehoda v zavarovan prostor.
Če si Rob I prizadeva preiti mejo varnostne ograje na zelenici, Rob II vstopa v prostor Windischerjeve ulice z balkona Moderne galerije.

Tudi o pomanjkanju sodobne umetnosti v mestu
Formi obeh objektov se oblikujeta ob mejah zavarovanega prostora, s tem pa meje še dodatno poudarjata. Postavljena na prostem za Moderno galerijo, začasna intervencija dodatno opozarja na pomanjkanje prisotnosti sodobnejših umetniških del v bližnji okolici umetnostne institucije in širše v javnem prostoru prestolnice.

Tanka meja med zasebnim in javnim prostorom
Gala Alica Ostan Ožbolt trenutno študira vizualne umetnosti na dunajski univerzi za uporabne umetnosti, diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študirala je tudi na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu.

V svojem delu se ukvarja predvsem s problematiko urbanega prostora in tanko mejo med zasebnim in javnim prostorom. Izhodišča njenih raziskav za skulpture in site-specific intervencije so gentrifikacija in privatizacija javnih prostorov, njihove zgodovinske pripovedi in s tem vprašanje njihove vključenosti/izključenosti.

Nagrada za enega od sodelujočih umetnikov ali umetnic je novost, ki jo je Moderna galerija vpeljala z letošnjim, desetim trienalom, nagrajenka pa z njo prejme 4000 evrov.

Jubilejni trienale sodobne umetnosti – U3, ki ga je kuriral Tevž Logar, je v Moderni galeriji na ogled od junija. Pod naslovom Proti toku časa predstavlja dela, ki so nastala v zadnjih petih letih in vzpostavljajo relacijo do slovenskega umetnostnega prostora.

Ilustratorka Hana Stupica je bila od ranega otroštva obdana z likovno umetnostjo. Opazovala je slike dedka Gabrijela, ter ilustracije babice Marlenke in matere Marije Lucije. Razstava v galeriji Velenje bo na ogled do 12. oktobra.

V Galeriji Velenje danes odpirajo razstavo z naslovom Stupica – od dedka do vnukinje, na kateri skušajo pokazati, kako so na Hano člani umetniške družine skozi generacije prenesli umetniško znanje in navdih. Postavitev poudarja medsebojno povezanost družine in kako je ta vplivala na razvoj Hane kot umetnice. Obiskovalci bodo lahko videli, kako so družinski vplivi oblikovali Hanin edinstveni slog in umetniški izraz, ki pa ga umetnica vseeno kljub družinski likovni tradiciji pelje tudi v svojo avtorsko smer nezgrešljive poetike.

Ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev
Hana Stupica se je rodila leta 1988 v Ljubljani. Njena babica Marlenka in mama Marija Lucija se uvrščata med najvidnejše slovenske ilustratorke, njen dedek Gabrijel je zapisan v kanon slovenskega modernizma, oče Jeff Pivač pa je grafični oblikovalec.

Že med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je ustvarjala za reviji Ciciban in Cicido, že za prvi večji ilustratorski projekt, diplomsko delo, pa je leta 2014 prejela nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače stanovsko priznanje. Kot najmlajša dobitnica je prepričala s slikanico Rokavička.

Njene ilustracije so objavljene v knjigi Anje Štefan Svet je kakor ringaraja in antologiji Medvedi in medvedki. Ilustrirala je Schönwertove pravljice in slikanico Anje Štefan Zajčkova hišica, za katero je oblikovala tudi likovno zasnovo lutkovne predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Tako Rokavička kot Zajčkova hišica sta bili nominirani za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, Rokavička pa tudi za Levstikovo nagrado.

Izjemna pozornost do detajlov, pravljični svet prepoznavne avtorske poetike
Ilustracijo Hane Stupica odlikuje pozornost do detajlov, s katerimi oživlja svoja živalska bitja, ki jih antropomorfizira tudi z edinstvenimi razkošnimi draperijami. Njene živali so vedno tako bitja pravljic, kot take pa nosilke metaforičnih sporočil zgodbe, kot prava bitja iz divjine, kakršna, če imamo srečo, zares lahko srečamo v naravi. Je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev.

V Galeriji Kresija se je odprla razstava Tilyen Mucik z naslovom Rastlinsko. Umetnica se v reprezentaciji najrazličnejših rastlinskih vegetacij ključno naslanja na medij fotografije – natančneje, analogne fotografije.

Medij fotografije je za umetnico nekakšen vmesnik za ohranjanje zadostne distance do njenega subjekta – rastline, je ob razstavi zapisal umetnostni zgodovinar Miha Colner.

Na križišču umetnosti in botanike
V ciklusu Rastlinsko Tilyen Mucik stopi korak naprej od klasične fotografske podobe, saj za nosilce izbranih del uporabi rastlinske liste. Njen fotografski postopek je analogen, pri čemer se osredinja na eksperimentalne načine tiska podob in uporablja organska barvila. Njene podobe so nato izpostavljene različnim zunanjim dejavnikom, še zlasti svetlobi, ki odrejajo njihovo nadaljnje življenje, na katero umetnica nima več odločilnega vpliva. V svoji umetniški praksi, še zlasti pa v tem novem delu, tako dosledno združuje polja, kot so biologija, botanika in kemija, našteva umetnostni zgodovinar.

o njegovih besedah novejšo prakso umetnice v prvi vrsti zaznamuje nepopolnost eksperimentalnega fotografskega procesa kot tudi nepopolnost organskih oblik, ki so integralni del rastlinskega sveta in predstavljajo nasprotje človeški težnji in zmožnosti ustvariti skoraj popolno simetrijo in geometrijo.

Razstava Rastlinsko je zasnovana kot nekakšen fotografski herbarij v prostoru, v katerem prevladujejo umetelne simetrije. Njena dela tako neizogibno napeljujejo na ambivalentno razmerje med človeško kulturo in samoniklo naravo kakor tudi na paradoks njune prepletenosti; v svojih delih namreč večinoma upodablja sobne in vrtne rastline, ki so pogosto plod biološke genetike. Razstava torej v simetričnem in skrbno oblikovanem redu spominja tako na vrt kot na herbarij, pri tem pa namiguje na večplasten odnos med človekom in njegovim okoljem. Na eni strani človek želi ukrotiti naravne procese in si jih podrediti v svojo korist, na drugi strani pa je vedno znova očaran nad divjostjo, okrutnostjo, trdoživostjo in samovoljo narave, je še med drugim zapisal Colner.

Tilyen Mucik (1995) je vizualna umetnica, ki v svoji ustvarjalni praksi dejavno raziskuje botanično fotografijo, alternative fotografske postopke ter rastlinska barvila. V svojih delih naslavlja različne načine reprezentacije rastlinja skozi medij fotografije v razširjenem polju. Diplomirala je na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani (2018) in magistrirala iz fotografije v programu Oblikovanje vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2022). Razstavlja od leta 2011. Živi in ustvarja v Ljubljani.