Mesec prostora 2026 odpira fronto dostopnosti: kaj morajo mesta, arhitekti in naročniki spremeniti že letos

Dostopnost v prostoru je v Sloveniji jeseni 2026 izrazito stopila v ospredje prostorske razprave. To ni več samo vprašanje klančin, dvigal in detajlov pri vhodu, temveč vprašanje, kako so v prostoru razporejeni stanovanja, javne storitve, zelene površine, javni promet in vsakodnevne poti. Program Meseca prostora 2026 to spremembo jasno potrjuje, hkrati pa veljavna zakonodaja že zdaj nalaga obveznosti, ki jih občine, projektanti in naročniki ne morejo več odlagati.

Program 2026: dostopnost je letos dejansko v središču

Napovedano in objavljeno: Ministrstvo za okolje in prostor je na projektni strani Meseca prostora, nazadnje spremenjeni 2. oktobra 2026, ter v novici, objavljeni 2. oktobra 2026, letošnji cikel postavilo pod slogan »Prostor povezuje« in v ospredje izrecno postavilo prostorsko in univerzalno dostopnost. Ministrstvo jo opredeljuje širše: kot dosegljivost dejavnosti, storitev, javnih in zelenih površin ter kot merilo prostora, ki omogoča enake možnosti za vse. Program poteka od 5. do 31. oktobra 2026, pri čemer ministrstvo izrecno opozarja, da ga sproti dopolnjuje.

Za stroko so posebej pomembni vsaj štirje oktobrski termini. 9. oktobra je napovedan Dan arhitektov na Bledu, 15. oktobra strokovni dogodek o stanovanjih v EU in Sloveniji v Hiši EU v Ljubljani, 16. oktobra 37. Sedlarjevo srečanje v Centru Rog in 20. oktobra Urbana konferenca v Novi Gorici. Z vidika občin, razvojnih služb in investitorjev je posebej operativno relevantna prav Urbana konferenca, saj bo po uradni napovedi obravnavala dostopnost z vidikov prostorske in univerzalne dostopnosti, priprave občinskih strategij dostopnosti ter načrtovanja in financiranja urbanega razvoja po letu 2027.

Zakaj je to pomembno: dostopnost ni več nišna prilagoditev, ampak urbanistična logika

Najpomembnejši premik v letošnjem programu ni retoričen, temveč vsebinski. Iz izhodišč ministrstva je razvidno, da dostopnost ni omejena na odpravo posameznih arhitekturnih ovir, ampak pomeni tudi bližino šole, zdravnika, dela, javnega prostora in zelenih površin. To je klasično urbanistična tema: kako se dejavnosti razporedijo v naselju, katere poti so varne in čitljive, kakšna je povezava med prostorskim načrtovanjem in prometom ter kdo ostane izključen, kadar se prostor organizira pretežno po logiki avtomobila ali fragmentiranih investicij.

Ta razmislek ni nov, letošnji program pa ga postavlja v posebej jasno središče strokovne razprave. Državna stran o urejanju prostora izrecno poudarja, da povezovanje prometnega in prostorskega razvoja izboljšuje mobilnost in dostopnost prebivalcev do območij in storitev ter kakovost bivanja. Na isti strani je objavljena tudi strokovna podlaga o integraciji celostnih prometnih strategij in občinskih prostorskih načrtov s celovito obravnavo dostopnosti v prostorskem načrtovanju. To pomeni, da imajo občine in pripravljavci prostorskih aktov na voljo javno dostopne strokovne podlage za vključevanje dostopnosti v OPN, OPPN, projekte prenove ulic in pripravo investicijskih prioritet.

Kaj je danes že veljavno in kaj je bilo zgolj napovedano

Za prakso je ključno razlikovanje med programskimi napovedmi in veljavnimi pravili. Napovedan je javni strokovni cikel Meseca prostora 2026. Veljavni pa so zakoni in podzakonski akti, ki dostopnost že vključujejo v projektiranje, gradnjo in uporabo objektov ter v postopke urejanja prostora.

• Gradbeni zakon (GZ-1): zakon je začel veljati 31. decembra 2021 in se uporablja od 1. junija 2022. Na uradni državni strani o graditvi je izrecno navedeno, da je GZ-1 še vedno v uporabi in da je bil dopolnjen z novelo GZ-1B, ki je začela veljati 15. oktobra 2025. Med bistvenimi zahtevami ohranja tudi univerzalno graditev in uporabo objektov.
• Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3): zakon je začel veljati 31. decembra 2021 in se uporablja od 1. junija 2022. Ta datum je pomemben zato, ker občine od takrat pripravljajo in sprejemajo prostorske akte v aktualnem zakonskem okviru; veljavno neuradno prečiščeno besedilo je objavljeno v PISRS.
• Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov: pravilnik velja od naslednjega dne po objavi v Uradnem listu leta 2018. Določa tehnične zahteve za objekte, dostopne vsem ljudem, ter prehodno obdobje, v katerem se je do 1. januarja 2021 za določeno projektno dokumentacijo še lahko uporabljal prejšnji pravilnik.
• Zakon o izenačevanju možnosti invalidov: na uradni strani države je posebej pojasnjeno, da je bil za obstoječe objekte v javni rabi rok za prilagoditev dostopnosti 11. december 2025. Če prilagoditev zaradi tehnične neizvedljivosti, nesorazmernega bremena ali poslabšanja bistvenih zahtev ni mogoča, je moral lastnik do 13. julija 2026 pripraviti in trajno hraniti ustrezno oceno. Ta rok je že potekel.

Za bralca iz prakse to pomeni dvoje. Prvič, dostopnost v javni rabi ni prihodnja obveznost, ampak aktualna. Drugič, strokovna razprava Meseca prostora 2026 ne odpira praznega polja, temveč preverja, kako obstoječa pravila in cilje dejansko prevesti v prostorske odločitve, projekte in upravljanje.

Operativne posledice za projektiranje: dostopnost se začne v zasnovi, ne v korekciji

Pravilnik iz leta 2018 je za projektante pomemben zato, ker dostopnosti ne obravnava kot dodatka na koncu. Pri objektih, dostopnih vsem ljudem, zahteva, da je dostop praviloma urejen na istem mestu ali blizu njega; če to pri rekonstrukcijah, vzdrževanju ali spremembi namembnosti ni mogoče, mora biti na primernem mestu ob vhodu nameščen video signal za vzpostavitev stika z uslužbencem oziroma zvočni signal z možnostjo branja informacij. Določa tudi, da je minimalna svetla širina vhodnih vrat 0,9 m, višina praga največ 1,5 cm, prehod med opremo pa najmanj 0,8 m. Stopnice oziroma stopnišča morajo biti dobro vizualno zaznavna, v sistemih kompleksnega taktilnega vodenja pa opremljena tudi s talnimi taktilnimi oznakami; alarmne naprave morajo imeti svetlobni in zvočni signal.

Posebej pomembna je določba za rekonstrukcije: pri gradnji objektov, dostopnih vsem ljudem, ki se rekonstruirajo, je obvezna vgradnja mehanskih dvižnih naprav, razen če bi bil poseg tehnično neizvedljiv ali bi predstavljal nesorazmerni strošek; v takem primeru pravilnik dopušča uporabo stopniščnih vzpenjalcev ali podobnih naprav. Pravilnik se pri projektiranju sklicuje tudi na standarde SIST ISO 21542, SIST 1186 in SIST EN 60118-4, kar projektantom in pregledovalcem dokumentacije daje natančnejši tehnični okvir.

Praktična posledica za projektantsko in naročniško prakso je jasna: dostopnost je treba preverjati že pri urbanistični umestitvi, programu pritličja, logiki vhodov, povezavi s pločnikom, javnim prometom, parkiranjem, orientacijo, akustiko in obratovanjem stavbe.

Kaj morajo mesta, arhitekti in naročniki spremeniti še letos

To niso nove pravne obveznosti, ampak strokovna priporočila, ki logično izhajajo iz veljavnih pravil in iz letošnjega programa Meseca prostora.

1. Občine naj dostopnost obravnavajo kot prostorski kazalnik. Pri prenovah javnega prostora in pri spremembah OPN ali OPPN naj preverjajo ne le skladnost parcelacije in prometa, temveč tudi dostopnost do vsakodnevnih storitev, zelenih površin in javnega prevoza. Dostopnost mora postati merljiv del urbanistične naloge, ne le deklaracija v obrazložitvi.
2. Projektanti naj v idejni fazi delajo s scenariji različnih uporabnikov. Starejši, ljudje z gibalnimi ali senzornimi oviranostmi, otroci, spremljevalci z vozički in uporabniki brez avtomobila morajo biti vključeni v osnovni projektni test. Če je rešitev dobra samo za zdravega, hitrega in motoriziranega uporabnika, urbanistično praviloma ni dobra.
3. Naročniki naj prepišejo dostopnost v projektno nalogo in merila izbire. Brez tega ostane tematika moralni apel. V nalogi morajo biti zahteve glede poti brez ovir, orientacije, taktilnosti, svetlobnih in zvočnih signalov, organizacije pritličij in povezave z javnim prostorom. Pri javnih naročilih je smiselno zahtevati dokazila o rešitvah že v ponudbeni fazi.
4. Lastniki in upravniki objektov v javni rabi naj po poteku roka iz ZIMI uredijo dejansko stanje. Kjer prilagoditve še niso izvedene, ni več prostora za odlašanje. Država hkrati opozarja, da je za pomoč pri prepoznavanju ovir na voljo Nacionalna svetovalna in informacijska točka, skupaj s priročnikom in spletnim orodjem za preverjanje dostopnosti.
5. Razvojne službe mest naj že letos pripravljajo projektne pipeline za obdobje po letu 2027. To ni nova uveljavljena kohezijska obveznost, temveč strokovno racionalen korak. Ker bo Urbana konferenca oktobra 2026 obravnavala dostopnost skupaj z načrtovanjem in financiranjem urbanega razvoja po letu 2027, je razumno pričakovati, da bodo pri prihodnjih razvojnih prijavah v prednosti projekti, ki bodo znali dokazati vključujoče prostorske učinke, ne le gradbene pripravljenosti.