In memoriam: Milan Mihelič, arhitekt in urbanist

V 96. letu se je pred dnevi poslovil arhitekt in urbanist, akademik Milan Mihelič. Bil je dinamičen organizator in vsestranski spodbujevalec arhitekturne stroke, zlasti v 60., 70. in 80. letih minulega stoletja. Prejel je številna priznanja, med njimi dve Prešernovi nagradi in Plečnikovo medaljo.

Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici na Dolenjskem. Arhitekturo je študiral v Ljubljani, v letih 1947/48 je študiral na politehniki v Pragi, diplomiral je v Ljubljani leta 1954 z idejnim načrtom za Tehnični muzej Slovenije.

Takoj po študiju se je dejavno vključil v arhitekturno načrtovanje v skupini za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Leta 1959 je z Brankom Simčičem in Ilijem Arnautovićem dobil Prešernovo nagrado za kompleks hale A na Gospodarskem razstavišču. V tem času se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, zlasti s plakati in knjižnim oblikovanjem.

Od 1955 se je uspešno uveljavljal kot načrtovalec in raziskovalec v Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, po 1962 je deloval v podjetju za projektiranje Konstrukta in ga vodil kot glavni projektant in dolgoletni direktor.

Ukvarjal se je s celostnim arhitekturnim in urbanističnim načrtovanjem ter oblikovanjem. Večino naročil je dobil z zmagami in uspehi na natečajih. Leta 1979 se je povezal s podjetjem AB arhitekturni biro iz Ljubljane. Upokojil se je 1990.

Med letoma 1963 in 1967 je bil predsednik Zveze arhitektov Slovenije. Leta 1981 je bil izvoljen za izrednega in leta 1987 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), piše na spletni strani SAZU.

Ob številnih uglednih priznanjih in odličjih za ustvarjalnost v Sloveniji in Jugoslaviji je leta 1976 drugič prejel Prešernovo nagrado in 2008 Plečnikovo medaljo za življenjski opus.

Žirija je tedaj v utemeljitvi zapisala: “Ustvarjalna pot arhitekta Milana Miheliča so avtorsko prepričljivo zgovorna in živo zaznamovana najvidnejša kakovostna poglavja slovenske moderne arhitekture in njenih mest. Njegove visoko ovrednotene uresničene stavbe in načrti so bili izpovedno poglobljeni dosežki, avtentično udejanjeni iz osebno navdihnjene poetike, obsežnega znanja in bogatih oblikovnih izkušenj. Izrasli so tudi iz globokih korenin Fabianove, Plečnikove in Ravnikarjeve dediščine ter najvidnejših sodobnikov.”

Leta 1980 je umetnostni zgodovinar in kritik Stane Bernik za Arhitekturni muzej pripravil Miheličevo odmevno samostojno razstavo in monografijo.

Zadnje večje Miheličevo delo je njegova cerkev v Stožicah (1990–1994). Arhitekt sam, brez okrasja, z mojstrskim obvladovanjem tlorisa, materialov in svetlobe ustvari duhovni prostor. Stavbar si sam postavi najbolj trajen spomenik. Naša dolžnost je, da to opazimo in ohranimo bodočim generacijam. Čas je, da ob Plečniku in Ravnikarju dodamo nekaj mlajših imen. Mednje gotovo sodi arhitekt Milan Mihelič.

Med Miheličevimi deli velja omeniti še Savske stanovanjske stolpnice (z Arnautovićem) v Ljubljani, veleblagovnico Market v Osijeku, poslovno stavbo Konstrukta v Ljubljani, veleblagovnico Stoteks v Novem Sadu, poslovno stolpnico S2 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, veleblagovnico Slovenijales in prizidek k hali B na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.