Arhitektura
Dobitniki ZAPS-ovih Zlati svinčnikov: Cukrarna, hiši MM in Podvrh ter vrtec Pedenjped

Zlati svinčnik za odlično izvedbo, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh. Patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani.
Platinasti svinčnik, ki se ga podeljuje članu ZAPS-a za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja, prejmejo Maja Simoneti ter Lena in Tomaž Krušec, za častna člana ZAPS-a pa sta izbrana Nina in Matevž Granda.
Nagrade bodo podelili na Dnevih arhitektov v petek ob 18.30 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na Fužinskem gradu.
Kot so v utemeljitvi zapisali, Maja Simoneti s svojim izjemno raznovrstnim in kakovostnim opusom, ki sega na vse ravni urejanja prostora kot tudi različna strokovna področja, predstavlja eno najpomembnejših strokovnih osebnosti slovenske krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. “Seznam njenih strokovnih dosežkov je dolg in impresiven ter izkazuje visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na zelo raznolikih področjih.”
Za Leno in Tomaža Krušca beremo v utemeljitvi, da sta, odkar sta se pojavila na slovenskem arhitekturnem prizorišču, s sodelavci, med katerimi velja izpostaviti zlasti Vida Kurinčiča, “ustvarila obsežen opus pomembnih arhitekturnih del, ki sodijo v sam kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture. Njuno delo obsega zgrajene stavbe in projekte, ki plemenitijo in širijo slovensko arhitekturno kulturo. Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitekturna govorica, ki združuje tradicijo in sodobnost, zadržanost in monumentalnost, predvsem pa zavezanost arhitekturi kot umetnosti prostora.”

Člani Platinaste komisije so Mihael Dešman, Metka Sitar in Ina Šuklje Erjavec. Častna člana sta postala Nina in Matevž Granda, “arhitekta, ki sta med kolegi znana predvsem po založništvu”.


Komisija za nagrade zlati svinčnik je letos podelila priznanja štirim odličnim arhitekturnim delom, sporočajo iz ZAPS-a. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja, ki naj bi nam zagotovil uspešno opravljeno delo. “Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova,” so zapisali.
Cukrarna, objekt, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega
Nagradili so torej dve individualni hiši in dve javni zgradbi. Cukrarna, ki jo podpisujejo soavtorji Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, je po mnenju komisije izjemno zahtevna in uspešno realizirana rekonstrukcija nekdanje rafinerije sladkorja. “Navzven masiven objekt z lahkotno sproščeno, a monumentalno notranjostjo obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Poleg tega, da je Cukrarna postala nov ljubljanski kulturni center sodobne umetnosti, ima ta objekt pomembno vlogo varuha vseslovenskega, zgodovinskega spomina. Koncept zasnove prostora samozavestno sledi ideji, da je sama simbolika stavbe enako pomembna kot vsebina v njej. Cukrarna že danes kaže, da se uspešno vpleta v ljubljanski urbani prostor in regenerira prej degradirano območje,” so zapisali.

Arhitektura vrtca s svežim oblikovalskim pristopom
Vrtec Pedenjped – enota Učenjak (soavtorji so Denis Rovan, Aleš Žmavc, Matic Škarabot, Lev Rahovsky Šuligoj, Vesna Draksler, Nina Vidić Ivančič in Lara Gligić) je odličen primer energetske sanacije obstoječega vrtca z novim prizidkom, meni komisija. “Avtorjem je uspel izjemno težek podvig, kako iz dane naloge ustvariti arhitekturo, ne samo prenovljeno stavbo, v tem procesu pa biti neprestano dovolj pragmatičen z zavestjo, da gre za vrtec, kjer so sredstva omejena. V vseh pogledih uspešna združitev starega in novega dela vrtca in izjemna pozornost pri oblikovanju interjerja ter ambienta otroškega igrišča to arhitekturo dvigujeta na vrhunsko raven. Arhitektura tega vrtca odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu in zareže v splošno sprejeto estetiko v slovenski arhitekturi.”

Tako popolna in dokončna hiša, da ne prenese sprememb
Hišo MM oz. prenovo stare podeželske hiše v Domžalah so zasnovali Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc in Andraž Keršič. Gre za “izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture: v konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter obravnavi detajla. Avtorji so v hiši ustvarili skoraj mistično atmosfero z modulacijo prostora in svetlobe, s proporci in z materialnostjo. Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem.”

Odlično rešen mikrourbanizem
Hiša Podvrh soavtorjev Bora Pungerčiča in Petre Stojsavljević pa skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom tvori odlično rešen mikrourbanizem. “Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kot tudi v drobovju interjerja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu je avtorjema uspelo oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in različno mero odprtosti; lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm,” še piše v utemeljitvi.
Komisija za zlati svinčnik, v kateri so sedeli Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi in Sergej Hiti, je opozorila, da gre pri kar treh od štirih izbranih del za prenovo oz. rekonstrukcijo obstoječega objekta, v tem uspešnem reprogramiranju obstoječega stavbnega fonda pa prepoznavajo arhitekturno smernico za prihodnost. “Okoljska ogroženost planeta s svojimi posledicami, pomanjkanje materialov in energetskih virov, pa tudi izguba zgodovinskega spomina; vse to nas arhitektke in arhitekte vodi v vedno bolj zavestno obravnavo obstoječega stavbnega tkiva.”

Nespoštljiva prenova je za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi
Dobitnica patinastega svinčnika Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani avtorice Maruše Zorec je na neki način priznanje za kakovostno staranje arhitekture, ki je pravzaprav ni več. Kapela se je torej graciozno postarala, čeprav je bila nato uničena, je prepričana komisija, ki ob tem dodaja, da moramo razlikovati med staranjem in uničenjem. Na mestu kapele je trenutno v procesu “prenove” v nov prostor z novim programom mimo avtorice izvorne arhitekture. “Ta ‘prenova’ tako kot še vedno aktualna nevarnost z izgubo Plečnikovega stadiona potrjuje, da je neustrezna in nespoštljiva prenova takoj za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi. Vendar pa je že skoraj izbrisana kapela projekt, ki tudi v svoji posmrtni fazi sproža vprašanja o kakovosti, trajanju in celo sami definiciji arhitekture. Prvo samostojno realizirano delo arhitektke Maruše Zorec je bilo v bučnih, kričavih in tranzicijskih devetdesetih razmeroma neopaženo: na morda najbolj bučnem, kričavem in tranzitnem ljubljanskem trgu je vzpostavilo zadržan prostor individualne kontemplacije, ki je spoštovala častitljive usedline preteklosti okrog sebe, hkrati pa je samozavestno napovedala samosvojo pot avtorice, ki je v naslednjih desetletjih postala ena izmed najbolj cenjenih evropskih arhitektk prenov in vzpostavljanja sodobnega odnosa do dediščine,” piše komisija.
Nagrajenca je izbrala komisija v sestavi Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi, Sergej Hiti in Miloš Kosec.
Arhitektura
Predstvljne projekt, ki bo Slovenijo zastopal na beneškem arhitekturnem bienalu

Na 19. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah bo Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu predstavil projekt Mojstri gradijo kustosov Ane Kosi in Ognena Arsova. Projekt sestavljajo trije enakovredni deli – prostorska instalacija v Arzenalu, katalog in medresorski simpozij, ki bo novembra v MAO.

Na predstavitvi na ministrstvu za kulturo je danes ministrica Asta Vrečko poudarila, da je slovenski paviljon tesno povezan tako s temo bienala kot tudi z aktualno problematiko na področju arhitekture in oblikovanja prostora. Kustosa, ki sta tudi sama arhitekta, se namreč ukvarjata s tem, kako se gradi in katera znanja so potrebna.
Direktorica MAO in komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan je poudarila, da je proces produkcije arhitekture kompleksen, vendar pa arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa, in sicer arhitekta oz. projektanta.

Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo po njenih besedah kritično lotevajo tovrstnega diskurza. V kontekstu beneškega bienala, ki z naslovom Integlliens. Naravno. Umetno. Kolektivno obravnava različne definicije in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi, preusmerjajo fokus od ideje in učinka arhitekture na vmesno fazo procesa – na njeno materializacijo in delovno silo, ki jo dejansko omogoča.
Ana Kosi iz arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji) je povedala, da tema letošnjega slovenskega paviljona izhaja iz njihove neposredne izkušnje in opažanj s terena. V projektu Mojstri gradijo so izpostavljena mojstrska znanja, tehnike in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije. S tem repozicionirajo razumevanje vloge gradbenih delavcev v procesu nastajanja arhitekture ter pozornost iz končnega arhitekturnega objekta preusmerjajo k idejam, procesu oziroma samo gradnji.
Arhitektura se po besedah Kosi materializira na gradbiščih, ki so surova, glasna in umazana, kar je v ostrem kontrastu z eterično avro, ki jo pripisujemo arhitekturnim objektom. Arhitekti se vedno bolj oddaljujejo od aktivnega spremljanja gradnje, kar je v navzkrižju s samim bistvom poklica. Beseda arhitekt namreč izhaja iz starogrškega izraza arhitekton, ki označuje glavnega gradbenega mojstra.

Kot je še povedala, je analiza sodobnih slovenskih gradbišč, ki so jo izvedli, pokazala, da je gradnja močno odvisna od človeške delovne sile in “know-howa” ljudi, ki gradijo. Istočasno se gradbena industrija in posledično arhitektura srečujeta s pomanjkanjem mojstrov, ki so s svojimi veščinami bistveni za prevod načrta v kakovosten objekt oziroma arhitekturo.
Gradbeništvo želi po njenih besedah slediti trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije ter težave z delavci rešiti z njihovo čim večjo eliminacijo iz procesa gradnje, vendar pa se na sodobnem gradbišču ravno človeški dejavnik s svojo ustvarjalno sposobnostjo kaže kot ključen.
Ob zaključku projekta oz. zaprtju arhitekturnega bienala (ta bo potekal od 10. maja do 23. novembra) bo novembra v MAO-ju potekal medresorski simpozij o arhitekturni produkciji v Sloveniji, tako skozi načrtovanje in gradnjo kot sam učinek arhitekture. Katalog Mojstri gradijo, ki sta ga uredila Ana Kosi in Arsov s sodelavci, je zasnovan kot besedilni in vizualni dokument procesa gradnje slovenskega paviljona ter pomeni njegovo vsebinsko poglobitev. Izšel bo v slovenskem in angleškem jeziku.
Arhitektura
Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.
Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.
»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena.

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.
Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti
Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka
Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).
Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana
“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”
V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda
Arhitektura
Arhitekt Mušič kritično o prenovi železniške postaje v Ljubljani: “Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti”

V kratkem nameravajo odstraniti del ljubljanske železniške postaje, ki ga je v preteklosti zasnoval arhitekturni atelje akademika in arhitekta Marka Mušiča. Ta tej nameri ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je.
Ministrstvo za infrastrukturo, natančneje sektor za investicije v železnice, je arhitekta in akademika Marka Mušiča februarja obvestilo, da bodo odstranili notranjo ureditev pritličja ljubljanske železniške postaje, ki jo je med letoma 1987 in 1996 obnovil Mušičev arhitekturni atelje. To naj bi se zgodilo v začetku junija v okviru nadgradnje železniške infrastrukture na območju ljubljanske železniške postaje. Dela bodo zajemala rušitev severozahodnega in severovzhodnega prizidka ter odstranitev notranje ureditve.

Marka Mušiča je novica, da so ljubljanskemu kolodvoru, kot ga poznamo, šteti dnevi, presenetila. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor.« Kot glavni arhitekt in avtor prenove stavbe ter notranje ureditve javnih, potnikom namenjenih prostorov pritličja se z namero odstranitve ne strinja. »Medtem ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« meni Mušič.
Mušičev atelje za arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja
Mušičev atelje se je ureditve ljubljanske potniške postaje lotil po tem, ko je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju. O kvaliteti njihove prenove in notranje ureditve so pisali ugledni presojevalci arhitekture, nadaljuje gospod Mušič: »Peter Krečič je v pritličju zahodnega krila urejeno mestno sprejemnico, ki so jo ob otvoritvi ponosno poimenovali tudi postajna vrata Evrope, označil kot remek izjemnih kvalitet. Ivan Sedej pa je med drugim zapisal, da je naša notranja ureditev vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti.«


Mušičev atelje je za svoj arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili v knjigah. Za danes 84-letnega Mušiča, njegove kolegice in kolege, ki so pri uresničenju te arhitekturne vizije sodelovali, je načrtovana odstranitev boleča izguba. »Zato ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti. Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.«
Sogovornik se je obregnil še ob izvajalce, ki načrtujejo novo podobo ljubljanskega železniškega prometa, med drugim naj bi na območju železnice nastal hotel. »Ob tem je zanimivo pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe.«

-
Gradbeništvo2 meseca nazaj
Colliers: Stabilna rast slovenskega nepremičninskega trga navkljub globalnim izzivom
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Prefinjen paviljon, v katerem deluje mobilna pošta, sredi Trga sv. Petra v Vatikanu
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Arhitekt Mušič kritično o prenovi železniške postaje v Ljubljani: “Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti”
-
RAZSTAVA2 meseca nazaj
MATERIAL BAR na Milanskem tednu oblikovanja 2025
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča
-
TEHNOLOGIJE2 meseca nazaj
Samsung z novo kolekcijo Art Basel Hong Kong nadgrajuje doživetje umetnosti na domu
-
Arhitektura2 tedna nazaj
Predstvljne projekt, ki bo Slovenijo zastopal na beneškem arhitekturnem bienalu
-
Dizajn1 mesec nazaj
MODUL EDGE prejemnik nagrade Red Dot Design Award 2025