Medtem ko je umetna inteligenca (UI) postala sestavni del vsakdanjih razprav, njena uporaba v arhitekturi ostaja večinoma neznanka za tiste zunaj strokovnih ali akademskih krogov s področja arhitekture, inženirstva in gradbeništva. Izrazi, kot sta parametrično oblikovanje in računalniški algoritmi, se pogosto zdijo tehnični žargon, kar povzroča prepad med tehnološkimi procesi in resničnimi zgradbami, s katerimi se ljudje srečujejo. Zaradi tega širša javnost ne opazi potenciala UI za analizo podatkov, optimizacijo rabe energije in napovedovanje okoljskih izzivov. Ljudje se z arhitekturo srečujejo vsak dan, pogosto pa se ne zavedajo, kako te inovacije vplivajo na njihova življenja.

Ikonične stavbe so prepoznavne in pogosto občudovane zaradi svoje privlačne estetike ali oblike. Vendar pa javnost pogosto ne vidi povezave med temi konstrukcijami in procesi oblikovanja, ki jih poganja UI. Mnogi cenijo obliko, velikost, materiale ali edinstvene značilnosti stavbe, ne da bi vedeli, da so ti elementi rezultat algoritmičnih oblikovalskih procesov, prilagojenih specifičnim parametrom. Za povprečnega opazovalca te zgradbe delujejo kot rezultat arhitekturnega napredka, medtem ko vloga naprednih tehnologij ostaja skrita. Nevidnost orodij UI v procesu arhitekturnega oblikovanja ustvarja prepad, ki ljudi pušča v nevednosti o tem, kako se ta orodja uporabljajo za ustvarjanje prilagodljivih, učinkovitih in trajnostnih rešitev – koristi, ki jih izkusijo, ne da bi poznali njihov izvor. Ta prepad med namenom oblikovanja in javnim razumevanjem poudarja širši izziv: kako približati inovacije v arhitekturi širši javnosti, zlasti ko gre za tehnologije, kot sta parametrično oblikovanje in UI.

Prepad v zaznavanju arhitekturnih inovacij

Arhitekti uporabljajo orodja, ki temeljijo na UI in parametričnem oblikovanju, za ustvarjanje inovativnih rešitev, ki optimizirajo funkcionalnost, učinkovitost in trajnost, vendar te izboljšave pogosto ostajajo spregledane ali nerazumljene. Ta prepad omejuje angažiranost in zavedanje o transformativni vlogi sodobne arhitekture. Ljudje lahko občudujejo vizualno osupljive stavbe ali nanje reagirajo – pozitivno ali negativno – vendar pogosto ne vedo, da parametrično oblikovanje presega estetiko ter odgovarja na omejitve prostora, strukturne zahteve, energetsko učinkovitost, vedenje uporabnikov in okoljske parametre.

Primer za to je stanovanjska stavba 170 Amsterdam v New Yorku, ki ima eksoskelet, ki služi tako kot konstrukcijska podpora kot kot senčenje, s čimer rešuje funkcionalne in okoljske izzive. Povprečen mimoidoči, ki ne pozna parametričnih načel oblikovanja, bi ga verjetno dojemal kot drzen arhitekturni element. Občudoval bi dinamičen značaj eksoskeleta in kontrast med masivno strukturo ter velikimi steklenimi površinami, ne da bi se zavedal, da ta zasnova optimizira uporabno površino in energetsko učinkovitost.

Oblikovanje, ki nagovarja: Kako arhitekturne značilnosti povezujejo z javnostjo

Čeprav so kompleksnosti tehnologij UI in parametričnega oblikovanja pogosto prezrte, naraščajoča ozaveščenost o trajnosti nekatere arhitekturne značilnosti dela bolj prepoznavne in razumljive javnosti, še posebej, če očitno izražajo svoj okoljski namen. To je pomembno, saj orodja UI in parametrično oblikovanje igrajo ključno vlogo pri doseganju trajnostnih ciljev. Omogočajo arhitektom analizo podatkov, optimizacijo energetske učinkovitosti in premišljeno načrtovanje rešitev, ki odgovarjajo na okoljske izzive.

Ljudje morda ne poznajo vseh kompleksnih strategij trajnostnega oblikovanja, vendar so nekatere vizualno privlačne značilnosti – kot so zelene strehe in žive stene, solarni paneli, dinamični senčilni sistemi in materiali, kot sta bambus ali recikliran les – bolj prepoznavne. Na primer, osrednja stavba Tehnološke univerze v Sydneyju (UTS) vključuje avtomatiziran sistem za senčenje, ki uravnava solarni toplotni dobiček in zmanjšuje bleščanje. Poleg tega, da igra ključno vlogo pri energetsko učinkovitem oblikovanju stavbe, sistem senčil ustvari tudi osupljiv vizualni efekt, hkrati pa jasno sporoča svojo funkcijo kot del arhitekturnega koncepta.

Povečanje javne ozaveščenosti za oblikovanje uporabniku prijaznega okolja

Vidnost trajnosti skozi arhitekturo, podprto z UI, lahko razširimo na druga področja grajenega okolja. Izboljšanje javne ozaveščenosti o tem, kako UI in parametrična orodja oblikujejo okolje, lahko pomaga ljudem prepoznati pozitiven vpliv teh tehnologij na njihova vsakodnevna življenja. To zavedanje lahko spodbuja močnejšo interakcijo družbe z arhitekturo ter večjo podporo funkcionalnemu, učinkovitemu in trajnostnemu razvoju. Koristi so še posebej opazne na javnih mestih z visokim prometom, kot so odprti prostori, prometna vozlišča, šole, univerze in zdravstveni objekti, kjer sta učinkovitost in funkcionalnost ključni.

UI je dragoceno orodje za analizo gibanja ljudi, vzorcev uporabe in drugih parametrov, kar omogoča optimizacijo postavitev za boljšo dostopnost in funkcionalnost. Ta pristop zagotavlja, da so oblikovalski rezultati osredotočeni na uporabnika, hkrati pa optimizirajo učinkovitost in funkcionalnost prostora.

Prioriteta izobraževanja: Kako UI oblikuje grajeno okolje

Prepad med procesi oblikovanja, podprtimi z umetno inteligenco (UI), v arhitekturi, inženirstvu in gradbeništvu ter širšo javnostjo je občuten. Vendar pa ta razkorak ponuja tudi priložnost za vzpostavitev tesnejše in produktivnejše povezave. Če bi skupnost AEC ubrala izobraževalni pristop k zmanjšanju tega razkoraka, bi se lahko interakcija med javnostjo in arhitekturo močno spremenila.

Izobraževalne pobude – bodisi prek razstav, strokovnih predavanj, interaktivnih spletnih platform ali sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami – ter kontinuirano sodelovanje med arhitekti in javnostjo v obliki participativnih delavnic, lahko demistificirajo oblikovalske odločitve in arhitekturo približajo ljudem. Takšni napori bi lahko pokazali, kako so elementi, kot so oblika, materiali in postavitev, premišljeno načrtovani za optimizacijo funkcionalnosti, učinkovitosti in trajnosti.

Z razvojem UI in parametričnih orodij, ki revolucionirajo načine oblikovanja in doživljanja grajenega okolja, je ozaveščanje javnosti o njihovem vplivu ključnega pomena. Ta razumevanje lahko spodbuja globljo povezanost z arhitekturo ter vodi k bolj vključujočim in prilagodljivim rešitvam, usklajenim s potrebami ljudi.

V portoroškem Avditoriju je 41. mednarodni arhitekturni konferenci “Piranski dnevi arhitekture” strokovna žirija glavno nagrado piranesi podelila arhitektom Vidic Grohar za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske Drame.

Piranski dnevi arhitekture, letos s sloganom Etika in odgovornost, so arhitekturni dogodek z eno najdaljših tradicij na svetu, ki se v organizaciji slovenskih arhitektov odvija vse od leta 1983, mednarodne nagrade piranesi pa podeljujejo od leta 1989. Mednarodna žirija (v sestavi Zsolt Gunther, András Pálffy, Marta Peris, José Toral in Aleš Vodopivec), ki ji je letos predsedovala bangladeška arhitektka Marina Tabassum, je nagrado piranesi namenila arhitektom Vidic Grohar za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske Drame.

»Žirija je prepoznala zelo prepričljivo preoblikovanje obstoječe industrijske hale iz šestdesetih let prejšnjega stoletja v začasne prostore SNG Drama. Avtorji s ’prostorom v prostoru’, rešujejo sodobne potrebe gledališča. Z lahkimi konstrukcijskimi posegi in prefinjenimi detajli ustvarjajo kontrast med obstoječimi grobimi strukturami in elegantno umeščenimi novimi intervencijami. Različne arhitekturne sekvence oblikujejo novo homogeno celoto,« so zapisali v obrazložitvi nagrade.

Ob glavni nagradi so podelili tudi dve mednarodni priznanji. Prvo so za trg Cortevecchia v starem mestnem jedru Ferrare prejeli italijanski arhitekti iz biroja INOUT architettura, drugo pa avstrijski arhitekturni biro faschfuchs.architekten za gimnazijo v avstrijskem Tullnerbachu. Študentsko priznanje pa je prejel Luka Mijatović iz Srbije za projekt Krajine novih navad.

Za mednarodno nagrado piranesi se je letos potegovalo 52 projektov iz 11 evropskih držav. Med njimi je bilo pet slovenskih projektov, poleg zmagovalnega so se za prestižno nagrado potegovali še Atelje Ostan Pavlin za Trg vstaje v Rušah, arhitekturni kolektiv Strip Lab za projekt Hiša nad mestom v Ljutomeru, arhitekturni atelje Medprostor za Vodovodni most čez Ljubljanico, arhitekti David Mišič, Uroš Lobnik, Žiga Kreševič, Sašo Žolek, Goran Piršić in Davor Fistrič pa za mariborsko zdravstveno postajo Magdalena.

Kriteriji izbora so bili: premišljena umestitev v urbani ali naravni prostor, prostorska in oblikovna skladnost s kontekstom, sodobna inovativna prostorska zasnova, spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine, sodobno razumevanje tradicionalnih in avtohtonih arhitekturnih elementov, inovativni detajli ter smiselna uporaba barve, materialov, teksture in svetlobe.

Vsi nagrajenci so ob nagradi prejeli stol slovenskega arhitekta in oblikovalca Nika Kralja. Glavni nagrajenec pa še stekleno skulpturo mlade slovenske arhitektke Ajde Racman, ki je leta 2017 s svojim predlogom zmagala na študentskem natečaju, stekleno skulpturo pa so izdelali v Steklarni Rogaška.

V okviru arhitekturnega festivala so na razstavišču Monfort v Piranu odprli tudi razstavo Piranesi, ki bo na ogled do 30. decembra.

Društvo arhitektov Ljubljane vsakoletno pripravi problemsko razstavo Vizije, ki identificira spregledane vidike razvoja mesta in predlaga izvedljive rešitve ali zgolj nakaže na pretekla in alternativna razmišljanja o obravnavani temi vsakokratne razstave.

Razstava Vizije SO 19 v Galeriji Kresija bo na ogled do 4. decembra. V sklopu razstave se bo 3. decembra ob 17. uri odvila še okrogla miza.

“Poslovne stavbe so sestavni gradnik sodobnega mesta in igrajo ključno vlogo v navadah, delovanju ter življenju njegovih prebivalcev. Gre za prostore dela in ustvarjanja, ki so obenem tudi stičišča uporabnikov različnih generacij, navad in interesov. V njih lahko ti preživijo tudi tretjino svojega časa, zato so poslovni prostori pomembni soustvarjalci javnega življenja v mestu,” so v Galeriji Kresija zapisali ob razstavi.

Trg republike kot osrednji državni kompleks
V stolpnici na Trgu republike 2, znani kot TR2, je trenutno še sedež Nove Ljubljanske banke (NLB), a se že nekaj časa pripravlja njegova selitev na drugo lokacijo. Trg republike s pripadajočima stolpnicama in z javnim, z mestom povezanim parterjem je arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) v osnovi zasnoval kot osrednji državni kompleks, ki bi na enem mestu združil ključne državne organe.

Na obzorju edinstvena priložnost za državo?
Potencialna selitev NLB-ja je edinstvena priložnost za državo, da v središču mesta, v bližini vladnih organov in drugih ključnih državnih institucij zagotovi prostor za del ministrstev, ki so trenutno v najemnih prostorih, razseljenih po prestolnici, še piše v napovedi razstave.

Letos se je odvila tudi okrogla miza o stolpnici TR2, ki jo je prav tako organiziralo Društvo arhitektov Ljubljane.