Na začetku je bila svetloba! Tako se začne ena najstarejših zgodb človeštva, kar priča o izjemnem pomenu svetlobe za naše bivanje. V antičnem svetu se je v nekaterih civilizacijah razvilo čaščenje sonca kot prinašalca življenja, topline in moči, spet v drugih so častili luno, ki sveti z bolj hladno, a mirno in preudarno svetlobo. Poleg tega, da je svetloba nujna za življenje in dobro počutje, pa je v arhitekturi tudi daleč najpomembnejši oblikovni element. S svetlobo namreč ustvarjamo prostor, poudarjamo ali skrivamo arhitekturne elemente, predvsem pa z osvetlitvijo poskrbimo za prostoru in dejavnosti primerno vzdušje.
POMEN SVETLOBE
Svetlobo v notranjem oblikovanju načeloma ločimo na ambientno, usmerjeno in delovno svetlobo. Ambientna svetloba, ki ji rečemo tudi osnovna ali glavna, je tista svetloba, ki enakomerno osvetli celoten prostor in s katero, če se tako izrazimo, pripravimo osnovno “sceno”. Podnevi je to običajno dnevna svetloba, ponoči pa je lahko svetloba iz kateregakoli vira, ki prostor napolni z enakomerno, plosko osvetlitvijo. Odvisno od potrebe je lahko šibka ali močna, lahko pa tudi sodeluje z dnevno svetlobo pri zagotavljanju dodatne osvetlitve. Za razliko od osnovne je usmerjena ali dopolnilna svetloba tista, s katero dejansko ustvarimo ambient. Tako kot na gledališki ali filmski sceni jo uporabljamo za ustvarjanje prostora z osvetlitvijo ozadja, površin in objektov, ki bi jih radi v prostoru poudarili. Tako kot v gledališču so tudi v oblikovanju interjerja bolj in manj pomembni elementi in “igralci”, ki ustvarjajo prostor. To so lahko površine ali stene, pohištvo, niše itd. Dopolnilna svetloba, kot pove že ime samo, dopolnjuje osnovno ambientno svetlobo in ustvari globino prostora. Tretji tip svetlobe v interjerju pa je t. i. delovna ali funkcijska osvetlitev. Ta je namenjena opravljanju določene dejavnosti ali osvetlitvi specifične funkcije, arhitekturnega elementa ipd. Primer take svetlobe je podpultna osvetljava v kuhinji, nadmizna svetloba v jedilnici, osvetlitev stopnic, umetniških del in podobno.
Treba je poudariti, da nobena svetloba ni nikoli samozadostna. Kot dobro uigran orkester pri ustvarjanju prostora sodeluje z drugo svetlobo. Prav tako lahko en tip svetlobe prehaja v drugega: dopolnilna svetloba na primer deluje tudi kot ambientna, delovna lahko zagotavlja tudi dopolnilno funkcijo ipd.
OBLIKE SVETIL
Če je razumevanje svetlobe bistveno za ustvarjanje ambienta, pa za kreiranje svetlobe v prostoru potrebujemo svetila. Čeprav so ta z razvojem tehnologije (predvsem LED) v zadnjem desetletju doživela neverjetno renesanso, jih še vedno ločimo na nekaj značilnih tipov. Razumevanje in razločevanje tipov svetil je pomembno za pravilno umestitev v prostor in kreiranje primerne svetlobe ter s tem vzdušja v ambientu.
Vgradna svetila
Kot je že iz imena razvidno, so vgradna svetila zasnovana tako, da jih lahko vgradimo v stensko ali stropno, nekatera tudi v talno površino. Vgradna svetlobna telesa po lastnostih ločimo na svetila s kovinskim (ali plastičnim) ohišjem in taka, ki so narejena iz mavca. Pri obeh vrstah vgradnih elementov je postopek montaže podoben, saj se po vgradnji in nanosu izravnalne mase, brušenju in obdelavi površine ogrodje popolnoma zlije s površino stene. Razlika je v tem, da pri svetilih s kovinskim ohišjem po zaključenem postopku ogrodje ostane vidno. Pri svetilih z mavčnim ohišjem pa se celotno površino stene, vključno s svetilom, pobarva z želeno barvo. Tako je svetilo videti, kot bi bilo nerazdružljiv del arhitekturne ploskve.
Oblike vgradnih svetil so zelo različne. Preprosta pravokotna in okrogla stropna svetila so lahko vdrta v površino, da je na stropu viden samo osvetljen geometrijski izsek, kar poudari pravokotne in pravilne oblike prostora. Svetila so lahko tudi mehko zaobljena, izbočena ali vbočena, velika ali mala, kar na stropu daje videz svetlečih kraterjev. Posebna majhna svetila različnih oblik in s skritim virom svetlobe so namenjena osvetljevanju stopnic. Lahko so ozka in visoka, trikotna, pravokotna ali okrogla. Nekatera so videti kot tanke reže, skozi katere vdira svetloba. Lahko jih uporabimo kot točkovna svetila za osvetljevanje stenskih niš in odprtin ali kot elemente pri izdelavi bolj kompleksnih svetlobnih učinkov. Svetila za linijsko osvetlitev ponujajo povsem nov možnost oblikovanja z lučjo: ravne profile lahko kombiniramo s kotnimi ali križnimi elementi, jih potegnemo po sredini stene, pod stropom ali ob tleh. Dosežen videz je lahko preprost in sofisticiran, ali pa zelo kompleksen ter futurističen. Z vgradnimi svetili lahko kreiramo vse tri tipe svetlobe. V praksi so za ambientno svetlobo primernejše linijske luči, medtem ko so točkovna svetila primernejša za dopolnilno ali delovno osvetlitev.
Nadgradna svetila
Nadgradna svetila so tista, ki jih na površino namestimo po končani obdelavi in barvanju, stene ali stropa pa se držijo z eno površino. Njihov namen je ustvarjanje svetlobe, kakor tudi doseganje popolnoma estetskega učinka. Ker ta svetila ostanejo v celotni vidna, imajo bolj dovršena ohišja. Seveda je tudi tukaj kot pri vseh svetilih na voljo velika izbira raznih oblik. Trenutno prevladujoči slog je bolj minimalističen, oblikovan iz geometrijskih oblik, kot so na primer kubusi, valji ali kvadri. Prevladujoči barvi ohišja sta bela in črna, pogosto tudi siva. Kakovostnejša svetila so v celoti izdelana iz kovine, kar zagotavlja trdnost in trajnost. Za ustvarjanje ambientne svetlobe se najpogosteje uporabljajo stropna svetila z veliko razpršenostjo svetlobe (t. i. plafonjere), medtem ko se točkovna stenska in stropna svetila uporabljajo predvsem za ambientno in delovno svetlobo.
Posebna oblika nadgradnih svetil so linijski profili, ki jih tako kot vgradna svetila pobarvamo v barvo stene, vendar so na steno pritrjena naknadno. Taki svetlobni stenski profili so narejeni iz poliuretanske mase in jih preprosto lahko namestimo tudi po zaključku grobih stenskih del. Svetloba je lahko usmerjena po steni navzdol ali navzgor. Nadgradna linijska svetila se podobno kot vgradna uporabljajo za ustvarjanje ambientne in dopolnilne osvetlitve.
V tem sklopu moramo omeniti še reflektorske luči, ki so namenjene bolj dramatični dopolnilni svetlobi in poudarkom. Ker ustvarjajo zelo usmerjen svetlobni snop, so namenjene predvsem poudarjanju arhitekturnih elementov in predmetov. Na strop se lahko montirajo posamično ali pa v vrsti z uporabo tračnic, po kateri je razpeljana električna napeljava. Slednje so zelo primerne za uporabo v galerijah, trgovinah in javnih prostorih, saj omogočajo preprosto spremembo položaja reflektorja in usmerjanje svetlobnega snopa. V šibkejši izvedbi so primerne tudi za stanovanjske objekte, predvsem pa za ustvarjanje svetlobnih poudarkov in osvetlitev umetniških del.
Viseča, stoječa in namizna svetila
Namenjena so ustvarjanju stimulativne delovne svetlobe in skrbijo za prijetno osvetlitev delovnih površin oziroma opravljanju neke naloge ali dejavnosti. Viseče luči se najpogosteje nahajajo nad jedilniško mizo. Običajno so oblikovane tako, da prijetno osvetlijo jedilniško površino, ne da bi svetile v oči obedovalcev. Dober primer so tudi svetila za osvetljevanje kuhinjskega pulta, bralne in pisalne svetilke, kopalniške luči in podobno. Navadno so to manjši kosi s prilagodljivim snopom svetlobe. V ta sklop spadajo tudi posebna namenska svetila za osvetljevanje umetniških del, slik in detajlov.
Četudi so ta svetila namenjena ustvarjanju določenega tipa svetlobe, pa je zelo pomembna tudi njihova oblika. Prehajajo namreč že v področje dekorativnih svetil, s katerimi ustvarjamo vzdušje in estetiko prostora. Odkar v prostorih prevladuje sodoben minimalizem, so to pogosto eden redkih kosov dekoracije v prostoru, ki je enakovreden pohištveni opremi. Zato je bilo usmerjene veliko energije v oblikovanje luči, ki poudarjajo slog avtorja in osebnost stanovalca. Veliko znanih svetovnih oblikovalcev “ostri svoja pisala“ na posebnih dizajnerskih kosih svetil, ki pritegnejo pogled in mamijo čutila.
Lestenci in dekorativna svetila
Osnovni namen dekorativnih svetil ni ustvarjanje svetlobe, čeprav to nalogo seveda dobro opravljajo. Njihova funkcija je primarno dekorativna, služi pa ustvarjanju specifičnega vzdušja in emocionalnega odziva uporabnika. Z njimi poudarimo oblikovno zasnovo prostora in dopolnimo prevladujoč oblikovni slog pohištva ter opreme. Običajno so ta svetila bogatejša in kompleksnejših oblik, kar je sicer odvisno od zasnove in okusa. Uporabljeni materiali so lepši, bolj oblikovani in prestižnejši. Lahko so narejena iz lesa, stekla, kamna ali kristalov. Skupno jim je, da pritegnejo pogled obiskovalca in dvignejo oblikovni status prostora.
Lestenci so zaradi svoje velikosti in oblike čisto posebna vrsta dekorativnih svetil. Čeprav lahko ustvarjajo prijetno svetlobo, je njihova funkcija skoraj povsem dekorativna. Namen lestencev je zvišanje statusa prostora in njegovega uporabnika. Za ta učinek zahtevajo večje in višje prostore. Večina lestencev je visečih, vendar tudi tu obstajajo številne različne oblike. Splošno prepričanje je, da so lestenci nekako staromodni, kar nikakor ne drži. To dokazujejo razni projekti priznanih oblikovalcev in zelo velika ponudba inovativnih kreacij na bienalu Euroluce v Milanu.
Na koncu je treba omeniti, da je ta pregled zelo splošen, zato v njem marsikateri tip svetila ali njegova uporaba nista zajeta. V vsakem prostoru je neskončno možnosti oblikovne kreativnosti in raznih kombinacij svetil. Tako se na primer v klasičnem ambientu zelo dobro obnesejo vgradna minimalistična svetila, medtem ko je v zelo modernističnem okolju odličen poudarek lep, bogat lestenec. Izbor slogov in oblik svetil je resnično velik, možnost oblikovanja svetlobe pa je tako prepuščena le naši domišljiji.
Avtor: Izak Podgornik