Arhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem

Novi zapor v Dobrunjah je zasnovan kot prostorski sistem, ki presega klasično razumevanje zaporniške arhitekture. Arhitekti so zapor obravnavali kot »mesto v malem« in v njegovo zasnovo zavestno vnesli elemente stanovanjske tipologije. Projekt ne naslavlja zgolj prostorske stiske slovenskega zaporniškega sistema, temveč odpira tudi vprašanje, kako lahko arhitektura prispeva k učinkovitejši rehabilitaciji in resocializaciji zaprtih oseb.

Modularna organizacija kot prostorski in socialni eksperiment

Osnovni gradnik zapora v Dobrunjah so moduli, zasnovani za 16 zapornikov, ki tvorijo manjše bivalne enote. Gre za odmik od tradicionalne zaporniške tipologije, saj moduli delujejo kot avtonomne skupnosti z lastno notranjo organizacijo. Modularni pristop je sicer v sodobni zaporniški arhitekturi razširjen, vendar praviloma zaradi racionalizacije gradnje in večje standardizacije varnostnih sistemov.

V primeru Dobrunj modularnost ni bila primarno ekonomsko vodilo. Ključno izhodišče je bilo oblikovanje okolja, ki omogoča delo z manjšimi skupinami zapornikov. »Delo z manjšimi skupinami se v praksi izkazuje za učinkovitejše in prinaša boljše rezultate,« je ob ogledu zapora pojasnil vodja oddelka za varnost Andrej Kužnik.

Ideal skupnosti znotraj strogo nadzorovanega okolja

Zamisel zapora kot bivalne skupnosti ima neizogibno tudi idealistično razsežnost. Arhitekt Davorin Počivašek iz biroja Arhitekti Počivašek Petranovič jo razume kot ponujeno možnost: »Na nek način je idealistično, a zapornikom je treba dati priložnost. Če je ne izkoristijo, je ne.«

Izkušnje iz tujine sicer kažejo, da vzpostavljanje skupnostnih odnosov pogosto otežujejo etnična in kulturna raznolikost zaporniške populacije, ki je značilna predvsem za zapore z velikim deležem zaprtih oseb zaradi mednarodnih kaznivih dejanj.

Prvi natečaj kot formativni projekt biroja

Za biro Počivašek Petranovič ima zapor v Dobrunjah poseben pomen, saj je bil to prvi javni natečaj, na katerega se je novo ustanovljeni biro prijavil – in ga tudi dobil. »Preučevali smo sodobne tuje zapore, a projekt razvijali zelo avtorsko. Veliko mojih prejšnjih izkušenj izhaja iz večstanovanjske gradnje, kar se je neposredno preneslo v zasnovo zapora,« pojasnjuje Počivašek.

Notranja oprema kot del varnostne arhitekture

Modularna zasnova je bila tudi zahteva naročnika. Poleg celic modul vključuje čajno kuhinjo in skupni prostor, namenjen skupnim dejavnostim zapornikov. Celice so predvidene za enega, dva ali tri uporabnike, notranjo opremo pa so po načrtih arhitektov izdelali zaporniki sami.

Pri zasnovi opreme so bile varnostne zahteve izjemno natančne. »Cilj je bil čim manj skritih prostorov. Omare imajo le sprednjo stranico, talno ogrevanje pa nadomešča radiatorje, kjer bi sicer lahko prihajalo do zlorab prostora,« pojasnjuje arhitekt.

Mikrointervencije narave v zaprtem sistemu

Pomembno vlogo pri zasnovi zapora ima tudi stik z naravo, četudi v zelo omejenem obsegu. Avstrijska arhitektka in kriminologinja Andrea Seelich, ki se ukvarja z načrtovanjem zaporov, poudarja pomen neposredne izkušnje narave: možnost sajenja, rasti in skrbi za živo okolje ima dokazano pozitiven učinek na psihofizično stanje zapornikov.

V Dobrunjah so ti principi udejanjeni v manjših atrijih, ki jih uporablja po 32 zapornikov iz dveh modulov. Vegetacija je namenoma nizka, kar je del varnostnega koncepta, obenem pa ohranja osnovni stik z naravnimi elementi.

Program, ki se bo oblikoval skozi rabo

Zapor vključuje tudi zunanje visoke grede, športne površine in telovadnico, ki bo občasno služila kot sodna dvorana. Arhitekti opozarjajo, da se bo dejanski način uporabe teh prostorov pokazal šele skozi čas. »Takšnih prostorov v slovenskih zaporih doslej ni bilo, zato se bo morala praksa uporabe šele razviti,« ocenjujejo.

Pomemben programski del zapora so delavnice, namenjene pridobivanju poklicnih znanj, ter večnamenski verski prostor za različne veroizpovedi. Dvodelni prostor z zenitalno svetlobo iz stropne odprtine deluje kot eden redkih izraziteje kontemplativnih ambientov v kompleksu.

Tehnološki preskok in prostorske omejitve predstavitve

Zapor v Dobrunjah bo najnaprednejši objekt v slovenskem zaporniškem sistemu, kjer številne ustanove še vedno delujejo v stavbah, prvotno namenjenih drugim programom. Pri pripravi televizijskega prispevka o arhitekturi nadzora so veljale stroge omejitve: snemanje vseh prostorov ni bilo dovoljeno, prav tako ni bilo mogoče uporabiti zračnih posnetkov kompleksa.

Arhitektura proti monotoniji zaprtja

Načrtovanje zaporov sodi med najzahtevnejše arhitekturne naloge, saj gre za okolja, ki dolgotrajno in celostno oblikujejo življenje uporabnikov. Andrea Seelich poudarja pomen razgleda, materialnosti in barvne raznolikosti: bolj kot je prostor utesnjen, pomembnejši postane pogled navzven in raznolikost zaznav.

Monotonijo razbijajo tudi obiski. Zapor v Dobrunjah bo deloval po sistemu nagrajevanja za sodelovanje v rehabilitacijskem procesu in bo omogočal obiske v posebej urejenih apartmajih za partnerje in družine. A kot poudarjajo sogovorniki, arhitektura sama ni dovolj. Je zgolj okvir, znotraj katerega odločilno vlogo igrajo ljudje – zaporniki, osebje ter način dela in vodenja ustanove.