Svet EU je 30. septembra 2026 sprejel pogajalsko izhodišče za uredbo o pospešitvi okoljskih presoj, s čimer je odprl naslednjo fazo zakonodajnega postopka z Evropskim parlamentom. Za prakso projektiranja, umeščanja v prostor in pridobivanja dovoljenj je pomembno predvsem to, da mandat Sveta cilja na enotnejše roke, usklajevanje več vzporednih presoj, digitalizacijo postopkov ter poseben pospešeni režim za izbrane strateške projekte. Vendar predpis še ni sprejet in danes, 18. oktobra 2026, še ne spreminja veljavnih nacionalnih postopkov: trenutno še naprej veljajo obstoječa pravila po direktivah EIA, SEA, habitatni, ptičji in vodni zakonodaji ter nacionalni izvedbeni ureditvi.

Kaj je Svet EU sprejel 30. septembra

Svet ni sprejel nove uredbe, ampak pogajalski mandat za nadaljnja medinstitucionalna pogajanja. To pomeni, da je besedilo še vedno v fazi predloga v rednem zakonodajnem postopku, zato ga je treba jasno ločiti od veljavnega prava. Komisija je prvotni predlog uredbe objavila 10. decembra 2025 v okviru paketa Omnibus VIII, Svet pa je 30. septembra 2026 sprejel svojo različico pogajalskega besedila. Končni pravni učinki bodo nastali šele po dogovoru z Evropskim parlamentom, formalnem sprejetju in objavi v Uradnem listu EU.

Predlog ureja procesni okvir za okoljske presoje in predhodne postopke po več obstoječih pravnih podlagah EU hkrati: po okvirni vodni direktivi, direktivi SEA, ptičji direktivi, direktivi EIA in habitatni direktivi. To je za gradbeni sektor bistveno, ker večji projekti pogosto ne potrebujejo le ene presoje, temveč kombinacijo več okoljskih preveritev, ki danes v državah članicah pogosto potekajo nepovezano in v različnih časovnih logikah.

Ključne procesne spremembe, ki jih odpira mandat Sveta

Prva pomembna točka je usklajevanje presoj. Kadar ista zasnova sproži obveznosti po dveh ali več okoljskih režimih EU, mandat Sveta od držav članic zahteva usklajene ali skupne postopke. Za investitorje in projektante to pomeni manjšo verjetnost podvajanja vhodnih podlag, ločenih mnenj in večkratnih dopolnitev za isto vsebino, če bo rešitev v tej obliki tudi dokončno sprejeta.

Druga točka so roki. V mandatu Sveta je za projekte po direktivi EIA predvideno, da se mnenje o obsegu in ravni podrobnosti vsebine izda najpozneje v 60 dneh od zahteve investitorja; javna obravnava poročila naj traja najmanj 30 in največ 90 dni; če je presoja ločena od odločanja o soglasju, mora pristojni organ obrazloženi zaključek izdati v 90 dneh po prejemu vseh potrebnih informacij. Če organ zahteva dodatne informacije, se rok prekine, po njihovi predložitvi pa teče nadaljnjih 90 dni; v izjemnih primerih je možna še podaljšitev za največ 30 dni. Za plane in programe po direktivi SEA mandat predvideva 30- do 60-dnevno javno posvetovanje, mnenje Komisije po členu 6(4) habitatne direktive pa naj bi bilo izdano v šestih mesecih od popolne zahteve.

Tretja točka je digitalizacija. Tu je mandat Sveta za prakso zelo pomemben, ker ni tako agresiven kot prvotni predlog Komisije. Komisija je decembra 2025 predlagala digitalno oddajo in spletni dostop do ključnih informacij po šestih mesecih, javno dostopnost poročil in podatkov po dvanajstih mesecih ter popolno digitalizacijo po štiriindvajsetih mesecih. Svet je ta prehodna obdobja podaljšal: elektronska oddaja in centraliziran spletni dostop bi veljala po osemnajstih mesecih, digitalna objava poročil in podatkov po štiriindvajsetih mesecih, polna digitalizacija postopkov pa – kolikor je tehnično in finančno izvedljiva – po oseminštiridesetih mesecih od uveljavitve uredbe.

Četrta točka je enotna kontaktna točka. Prav tu se dobro vidi razlika med prvotnim predlogom in mandatom Sveta. Komisija je predlagala, da države članice morajo v šestih mesecih vzpostaviti oziroma določiti okoljsko enotno kontaktno točko. Svet je v pogajalskem besedilu pristop omilil: države članice takšne kontaktne točke lahko vzpostavijo ali določijo, in sicer na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni; lahko so tudi digitalne. Za prakso to pomeni, da današnja politična smer sicer krepi model ‘single point of contact’, vendar njegova obveznost v končni uredbi še ni zagotovljena.

Strateški projekti: kje naj bi postopki tekli hitreje

Za arhitekte, inženirje in investitorje je najbolj občutljiv del predloga tako imenovani ‘toolbox’ za strateške sektorje oziroma kategorije projektov. Svet je to uredil neposredno v besedilu mandata in med takšne projekte uvrstil zlasti dele omrežja TEN-T (pristanišča, letališča, železnice), net-zero strateške projekte, strateške projekte kritičnih surovin, objekte EuroHPC, AI-factory in giga-factory, projekte za preprečevanje nastajanja odpadkov, ločeno zbiranje, ponovno uporabo in recikliranje, nove stanovanjske enote ter prenovo obstoječih stanovanjskih enot s spremljajočo infrastrukturo, evropske polprevodniške strateške projekte ter podatkovne centre v posebnih pospešitvenih conah. Pri stanovanjskih projektih je pomembna omejitev, da mandat ne uvaja splošne izjeme za stanovanjsko gradnjo, temveč veže uporabo tega režima na presojo države članice, da je konkreten načrt, program ali projekt potreben. Poleg tega mandat dopušča, da prihodnja sektorska zakonodaja na to uredbo izrecno naveže še nove kategorije.

Ta posebni režim ne pomeni avtomatičnega ‘okoljskega odpustka’. Mandat določa, da se takšni projekti štejejo za projekte v javnem interesu in da jih je mogoče ob izpolnjenih pogojih obravnavati tudi kot projekte prevladujočega javnega interesa, vendar le v okviru pogojev, ki jih še naprej postavljajo vodna, ptičja in habitatna zakonodaja EU. Hkrati Svet predvideva, da lahko postopek napreduje tudi, če sodelujoči organ v roku ne poda svojega stališča, vendar to izrecno ne pomeni samodejnega končnega soglasja; končna odločitev mora ostati izrecna. Dodatno naj bi bili spori in pravna sredstva pri strateških projektih obravnavani prednostno tam, kjer nacionalno pravo takšno pospešeno obravnavo že pozna.

Kaj to pomeni za dovoljenja v praksi

Za pripravljavce projektov je glavno sporočilo dvojno. Po eni strani se krepi logika ‘front-loadinga’: bolj kot bodo vhodne študije, variantne analize, podatki o vplivih in projektna dokumentacija usklajeni v zgodnji fazi, bolj realno bo doseči koristi krajših procesnih rokov. Po drugi strani pa bo teža postopka še bolj skoncentrirana na kakovost popolne vloge, saj se ključni roki v mandatu Sveta vežejo na trenutek, ko pristojni organ razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, dodatna pojasnila pa lahko rok tudi ustavijo. To je pomembno zlasti pri kompleksnih energetskih, prometnih, industrijskih in urbanih projektih, kjer ena pomanjkljiva strokovna podlaga pogosto sproži verižno zamudo v več presojah hkrati.

Hkrati mandat Sveta ni le ‘pospeševalni’ dokument, temveč tudi dokument operativne realistike. To se vidi v dveh potezah: pri daljših digitalnih prehodih glede na prvotni predlog Komisije in pri omilitvi obvezne enotne kontaktne točke. Za sektor je to pomemben signal, da EU očitno išče ravnotežje med hitrostjo postopkov ter dejanskimi administrativnimi zmogljivostmi držav članic. Zato ni razumno pričakovati, da bo uredba – tudi če bo sprejeta še letos – sama po sebi odpravila ozka grla v nacionalnih sistemih dovoljevanja brez kadrovskih, organizacijskih in informacijskih nadgradenj pristojnih organov.

Kaj še ne velja in kateri datumi so zares pomembni

Na dan 18. oktobra 2026 nova uredba še ni sprejeta, zato danes še ne velja noben nov rok, nobena nova enotna kontaktna točka in nobena nova digitalna obveznost iz tega predloga. Če bo uredba sprejeta in objavljena v Uradnem listu EU, naj bi po trenutnem besedilu začela veljati dvajseti dan po objavi. Za nekatere digitalne obveznosti pa bi se uporaba začela šele pozneje, po zgoraj navedenih prehodnih obdobjih 18, 24 in 48 mesecev. Ker končno besedilo še ni usklajeno z Evropskim parlamentom, danes tudi ni mogoče z gotovostjo navesti dokončnih datumov uporabe. Prav tako mandat Sveta vsebuje še odprta sklicevanja na prihodnje ali še neusklajene sektorske akte, kar pomeni, da se lahko obseg strateških projektov v nadaljnjih pogajanjih še spremeni.

Za slovensko in širšo evropsko gradbeno prakso je zato najpomembnejši trezen sklep: smer je jasna – manj podvajanja, več digitalnih postopkov, bolj predvidljivi roki in poseben režim za del strateških naložb – vendar je pravni učinek za zdaj še prihodnji, ne sedanji. Do sprejetja končnega besedila ostaja odločilno predvsem to, kako dobro so projekti pripravljeni za večrežimske okoljske presoje po veljavnih pravilih.