Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).

Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).

Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?

Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič