V Novi Gorici bo prihodnjega pol leta na ogled arhitekturna razstava Sijoče nevidno mesto, ki skozi petnajst nikoli uresničenih projektov Edvarda Ravnikarja osvetljuje urbanistični razvoj mesta vrtnic ter razkriva vpliv politike na prostorsko načrtovanje. Med razstavljenimi vizijami so tudi danes že skoraj legendarni Hotel Argonavti, plesišče Hotela Park, picerija Triglav ter nikoli dokončan niz stanovanjskih blokov ob Magistrali.
Razstavo organizira umetniško-raziskovalni kolektiv Nonument Group v sodelovanju z arhitektko Evo Sušnik, postavitev pa raziskuje, kako bi lahko Nova Gorica izgledala danes, če bi bile Ravnikarjeve ideje uresničene. Predstavlja tako arhitekturne zasnove kot urbane vizije, ki so ostale le na papirju – zaradi političnih sprememb, institucionalnih zastojev ali preprosto pomanjkanja posluha za celostno urbano načrtovanje.
»Načrt Edvarda Ravnikarja za Novo Gorico je nastal v trenutku tektonskih političnih in ideoloških premikov, ko je meja zarezala v urbano in kulturno tkivo Goriške. Mesto ni bilo zamišljeno kot kopija zahodnega modernizma ali vzhodnega socialističnega modela, temveč kot edinstven poskus oblikovanja humane in odprte urbane strukture, ki bi presegala meje,« so zapisali ob odprtju razstave.
Na dolgi opečnati razstavni mizi so predstavljeni arhivski materiali petnajstih izbranih lokacij – projektov, ki nikoli niso ugledali luči sveta ali pa so bili pozneje porušeni, predelani ali pozabljeni. Obiskovalci lahko prisluhnejo tudi pripovedim arhitektov, snovalcev in poznavalcev, ki skozi osebne spomine in refleksije odpirajo pogled v neuresničeno prihodnost mesta.
»Razstava mapira sijajne, a danes nevidne točke Nove Gorice – od betonske sončne ure umetniške skupine OHO do načrtov za pokrito mestno tržnico. Gre za praznine, ki mestu dajejo dvojno identiteto: med utopičnim idealom in večnim gradbiščem. Prav v tem napetostnem prostoru Nova Gorica ohranja kal vizionarskega mesta,« je poudaril Martin Bricelj Baraga, direktor MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti in član Nonument Group.
Razstava ne prikazuje le arhitekture, temveč tudi dinamiko odločanja, odločevalskih zastojev in ideoloških usmeritev, ki so zaznamovale razvoj mesta. Po besedah arhitektke Eve Sušnik bi morali biti arhivirani projekti obvezno izhodišče za snovanje novih. »Denimo, za mestno tržnico smo našli vsaj štiri obstoječe projekte, ki bi jih bilo smiselno preučiti pred načrtovanjem nove. To bi omogočilo bolj premišljeno, trajnostno in strokovno podprto odločanje.«
Sijoče nevidno mesto je tako več kot le razstava – je arhitekturna meditacija o tem, kaj pomeni vizija prostora, kako se ideje izgubljajo v birokraciji in kako je arhitektura pogosto nevidna ne zato, ker ni bila dovolj dobra, temveč ker je ostala brez politične volje, ki bi ji dala prostor v resničnem svetu.
