Foto: Mestna občina Ljubljana
Za Pot spominov in tovarištva se je jeseni 2026 odprla pomembna strokovna etapa. ZAPS je oktobra 2026 objavil javni, projektni, enostopenjski natečaj za izdelavo celostnega koncepta urejanja PST v obliki priročnika ter za izvedbeni prikaz njegove uporabe na vnaprej določenih odsekih. Prijave so odprte do 18. 12. 2026, rok oddaje pa je 14. 1. 2027. Aktualnost teme dodatno povečuje razstava MAO Pot ob žici. Prvi korak, ki je bila odprta do 8. 11. 2026, ki stroki ponovno odpira vprašanje, kako hkrati varovati memorialni pomen, prostorsko identiteto in vsakdanjo rabo enega ključnih ljubljanskih spomenikov v prostoru.
Kaj je v resnici predmet natečaja
Najprej je treba jasno ločiti med napovedanim in veljavnim. Napovedan je natečaj za strokovno rešitev; priročnik še ni sprejet, ni uveljavljen in še ne predstavlja zavezujočega akta. Po objavi ZAPS je predmet natečaja izdelava celostnega koncepta urejanja PST v obliki priročnika za načrtovanje ureditev na PST ter izvedbeni prikaz uporabe priročnika na vnaprej določenih odsekih PST. ZAPS izrecno navaja, da naj bi priročnik deloval kot orodje za zagotavljanje kvalitete ureditev in celostne podobe poti ter da naj bi se uporabljal na različnih ravneh, od vzdrževalcev in upravljavcev do načrtovalcev, investitorjev, odločevalcev in strokovne javnosti. To pomeni, da ne govorimo o eni sami prenovi ali o enem samem odseku, temveč o poskusu standardizacije prostorskih, krajinskih, oblikovalskih in izvedbenih odločitev vzdolž celotnega sistema.
Za arhitekte, krajinske arhitekte, inženirje in oblikovalce je to bistveno: natečaj cilja na upravljavsko-orodjarski dokument, ne zgolj na avtorsko vizijo. V slovenskem prostoru je prav v tem njegova strokovna teža. Če bo rezultat dovolj operativen, lahko postane skupna podlaga za usklajevanje detajlov, materialov, označevanja, vegetacijskih ureditev in posegov ob rednem vzdrževanju ali ob investicijah, ki PST prečkajo, jo spremljajo ali se nanjo navezujejo. Ta funkcija priročnika je za zdaj predvidena, ne pa še formalno vzpostavljena.
Zakaj PST potrebuje enoten priročnik
PST ni navadna mestna pot. Odlok iz leta 1988 jo določa za spomenik skupnega pomena za mesto Ljubljana in jo hkrati obravnava kot zgodovinsko obeležje poteka žice ob okupirani Ljubljani. Isti odlok poudarja tudi njeno večplastno naravo: PST je del zaokrožene urbane in krajinske celote ter komunalni in rekreacijski objekt skupne rabe v sistemu zelenih površin; vključuje tudi drevoredno urejene zelene površine, spomenike ob vpadnicah, spominske kamne, bunkerje in druga obeležja. V aktualnem registru predpisov Mestne občine Ljubljana je ta odlok še vedno naveden med veljavnimi podlagami za kulturne spomenike, kar pomeni, da osnovni varstveni okvir ostaja relevanten tudi danes.
Ta večslojnost pojasni, zakaj je danes težko vzdrževati in nadgrajevati PST brez enotnega priročnika. Vsak poseg na takšni poti hkrati zadeva memorialno krajino, dnevno mobilnost pešcev in tekačev, zeleno infrastrukturo ter likovno-prepoznavni javni prostor. Ravno zato se v praksi hitro pokaže razkorak med posameznim, tehnično korektnim vzdrževalnim posegom in širšo prostorsko identiteto celote. Natečaj skuša to vrzel nasloviti sistemsko.
Pomemben je tudi zgodovinski precedens. Uradna publikacija Mestne občine Ljubljana navaja, da je leta 1984 na mestnem javnem natečaju za celostno ureditev in označitev Poti prvo nagrado prejel arhitekt Janez Koželj s sodelavci, PST pa je bila v celoti svečano odprta 9. maja 1985. Sedanji razpis zato ni naključna epizoda, temveč nadaljevanje tradicije, po kateri se ključne razvojne faze tega prostora rešujejo z javnim strokovnim preverjanjem.
Veljavni prostorski in varstveni okvir ostaja že danes zavezujoč
Dokler nov priročnik ni izbran, izdelan, potrjen in dejansko uveden v prakso naročnika, PST ostaja v režimu obstoječih pravil. Poleg odloka iz leta 1988 je pomemben tudi občinski prostorski načrt MOL. V aktualnem neuradnem prečiščenem besedilu OPN MOL ID za namensko rabo ZPps velja, da je treba v primeru prestavitve trase PST premestitev izvesti v polnem profilu, to je s 4,00 m pohodne površine in z obojestranskim 8,00 m pasom zelenice z drevoredom na vsaki strani. Kadar PST poteka ob cesti, čez cesto ali železnico, se trasa uredi v profilu in trasi, ki ju določi organ, pristojen za varstvo kulturne dediščine; pohodna površina mora biti opremljena z usmerjevalnimi tablami in označbami v tleh, ob cesti pa najmanj z enostranskim drevoredom. To ni predlog za prihodnost, ampak trenutno preverljiv prostorski okvir, znotraj katerega bo moral delovati tudi prihodnji priročnik.
Za projektante to pomeni zelo konkretno omejitev in hkrati priložnost. Priročnik ne bo nastajal na praznem listu, temveč bo moral prevesti že veljavne varstvene in prostorske zahteve v jasnejši nabor tipologij, detajlov in postopkov uporabe. Njegova kakovost se bo merila prav po tem, ali bo znal povezati normativno raven z izvedbeno prakso na terenu.
Iz nedavnih vzdrževalnih del je že mogoče razbrati ključne tehnične teme
MOL je v zadnjih letih na svojih uradnih straneh objavil več vzdrževalnih posegov na PST. Junija 2022 je poročal o končani prenovi odseka med Jarško cesto in pokopališčem Žale, pri kateri so prenovili peščeno površino z robniki, uredili odvodnjavanje in obnovili zelenice. Maja 2023 je MOL napovedal dela med Litijsko cesto in Fužinskim mostom, kjer so predvideli ureditev peščene podlage z odvodnjavanjem, zamenjavo dotrajanih robnikov in ureditev travne površine. Ti objavi ne predstavljata novega pravilnika, sta pa zelo uporabni kot dokaz, kateri tehnični problemi se na PST dejansko ponavljajo v operativni praksi.
Foto: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
Iz tega je mogoče razumno sklepati, da bo moral kakovosten priročnik obravnavati vsaj naslednje sklope: materialnost pohodne površine, robne zaključke, odvodnjavanje, obnovo zelenic, režim zamenjave drevja, položaj opreme ter stike poti z drugo prometno in komunalno infrastrukturo. To je interpretacija na podlagi uradno objavljenih posegov in ne že objavljena vsebina natečajnega elaborata, vendar je za stroko zelo verjetna in strokovno utemeljena smer branja razpisa.
MAO razstava ni predpis, je pa pomemben raziskovalni okvir
Razstava MAO Pot ob žici. Prvi korak je za razumevanje sedanjega natečaja pomembna zato, ker vprašanje urejanja PST vrne k njenim izhodiščem. MAO navaja, da se razstava osredotoča na prvo etapo poti in na Kopačev projekt zakoličbe in označitve. Po prvem partizanskem pohodu leta 1957 je Vlasto Kopač določil in zakoličil njen potek. Po predstavitvi MAO je pot skozi desetletja spreminjala ime in pomen, ostajala spomenik okupaciji in uporu, obenem pa tudi rekreacijska površina, mestni park in športna infrastruktura. Muzej zato PST ne bere kot zaključen objekt, temveč kot nedokončan in nenehno spreminjajoč se projekt. Za današnji natečaj je to zelo natančen opis problema.
Za današnjo projektantsko prakso je posebej relevanten podatek MAO, da so pot v sedemdesetih letih preoblikovali v 4 metre široko peščeno pešpot, obdano z drevoredi, v osemdesetih letih pa je po načrtih Janeza Koželja s sodelavci dobila novo grafično podobo in poudarjene vhode. Razstava sama po sebi ne spreminja veljavnih pravil, vendar ponudi zgodovinski dokaz, da je bila identiteta PST vedno sestavljena iz trase, vegetacije, memorialnih označevalcev in grafično-prostorske berljivosti. Prav to celoto mora nov priročnik ponovno sestaviti v operativno uporabno obliko.
Kaj bi moral dober priročnik prinesti stroki in upravljavcu
Če povzamemo trenutno preverljive podatke, bi moral rezultat natečaja po strokovni logiki združiti vsaj pet ravni. Prvič, jasno tipologijo odsekov PST glede na prostorski kontekst: parkovni robovi, stik s cestami, stik z železnico, prehodi pri mostovih, območja ob memorialnih elementih in območja intenzivne rekreacijske rabe. Drugič, katalog materialov in detajlov za peščene površine, robnike, odvodnjavanje in mikro-sanacije. Tretjič, pravila za označevanje, orientacijo in obravnavo memorialnih elementov, da se ohranja celostna podoba poti. Četrtič, krajinsko-arhitekturne smernice za drevorede, zelenice in nadomeščanje vegetacije. In petič, postopek usklajevanja med upravljanjem, vzdrževanjem, investicijami in varstvom dediščine. Ta seznam je uredniško-strokovni predlog, utemeljen na predmetu natečaja, veljavnem OPN in dejanskih vzdrževalnih praksah, ne pa že objavljen natečajni program v celoti.
Največja vrednost takšnega priročnika bi bila prav v tem, da bi PST obravnaval kot enoten infrastrukturno-memorialni sistem, ne kot niz nepovezanih lokalnih posegov. Za Ljubljano bi to pomenilo manj ad hoc odločanja in več predvidljive kakovosti. Za projektantsko stroko pa bi pomenilo jasnejša merila, kaj je na tem občutljivem prostoru dopustna posodobitev in kaj bi že pomenilo razkroj njegove identitete.
Stanje je jasno. Aktivno je natečajno povabilo ZAPS z rokom prijave 18. 12. 2026 in rokom oddaje 14. 1. 2027. Aktivna je tudi spremljevalna razstava MAO, vendar le še do 8. 11. 2026. Trenutno veljavni pravni in prostorski okvir ostajata obstoječi odlok o spomeniku in veljavne določbe OPN MOL ID. Priročnik za urejanje PST je v tem trenutku predmet natečaja in strokovnega pričakovanja, ne pa še sprejet standard ali obvezna podlaga za projektiranje. Prav v tem vmesnem stanju med veljavnim režimom in napovedano novo projektantsko podlago je tema za arhitekturno in gradbeno stroko tako pomembna.
