Včeraj, 4. novembra 2026, je v Bruslju potekala konferenca o tem, kako lahko prenova, ponovna raba, sprememba namembnosti in nadzidave obstoječega stavbnega fonda povečajo ponudbo stanovanj. Za slovensko prakso je pomembna zato, ker te teme niso več le arhitekturna poetika krožnosti, temveč postajajo tudi del evropske stanovanjske in podnebne razprave: uradni program dogodka jih neposredno poveže z javnimi politikami, financiranjem in konkretnimi izvedbenimi primeri, novejši okvir EU pa države članice usmerja k hitrejši prenovi obstoječih stavb, boljšemu izkoriščanju praznih ali podizkoriščenih objektov in bolj digitalno podprtim dovoljenjskim postopkom.
Bruselj kot signal, ne kot izjema
Konferenco The City as a Quarry: Housing Transformation organizira vlada Katalonije. Po uradni napovedi obravnava, kako lahko prenova, ponovna raba, spremembe rabe in razširitve stavb prispevajo k povečanju stanovanjske ponudbe. Dogodek poteka v Delegaciji vlade Katalonije pri EU v Bruslju med 9.00 in 13.30 CET, evropska platforma za krožno gospodarstvo pa ga umešča na presečišče gradnje, stanovanj in urbanega razvoja.
Pomemben je tudi sestav programa. Prva razprava povezuje stanovanjsko transformacijo z merilom, financiranjem in produktivnim prehodom; druga pa z arhitekturno transformacijo prek rehabilitacije, ponovne rabe in razširitve grajene dediščine oziroma obstoječega fonda. Uradni program med govorci navaja Eleno Montani iz enote New European Bauhaus pri Skupnem raziskovalnem središču Evropske komisije, Tatiano Márquez Uriarte iz stanovanjske delovne skupine Evropske komisije, Xaviera Bustosa Serrata, Frédérica Druota ter Jaimeja Eizaguirreja iz biroja Atelier 229, ki predstavlja transformacijo stolpnice Brunfaut v Bruslju. Program izrecno poudari tudi Druotovo delo na izboljšavah socialnih stanovanj z logiko širitve, ohranitve in izboljšanja brez izseljevanja stanovalcev.
Zakaj je metafora »mesto kot kamnolom« strokovno uporabna
Metafora ni retorični okras, ampak natančen opis premika od ekstenzivne gradnje k delu z obstoječim. Evropska komisija na tematski strani o direktivi EPBD navaja, da je bilo 85 % stavb v EU zgrajenih pred letom 2000, 75 % pa jih ima slabo energijsko učinkovitost; letna stopnja energijske prenove ostaja pri približno 1 %. Evropska agencija za okolje hkrati navaja, da uporaba stavb predstavlja 42 % celotne porabe energije in 35 % emisij toplogrednih plinov, stanovanja pa 52 % materialnega odtisa EU. V takem okviru obstoječi stavbni fond ni le »problem starih stavb«, temveč največja že zgrajena zaloga prostora, konstrukcije in materiala, s katero lahko mesta delajo hitreje kot z gradnjo na novi zemlji.
Enako pomembno je, da se evropska razprava ne ustavi pri operativni energiji. Evropska komisija je 27. marca 2026 objavila delovni dokument o življenjskocikličnih pristopih k razogljičenju stavb. V spremljajoči objavi med drugim izpostavi boljšo rabo obstoječih stavb, omejevanje nepotrebnega rušenja in tudi možnost preobrazbe praznih pisarniških stavb v socialna in cenovno dostopna stanovanja. Za projektante je to pomembno zato, ker vrednost ohranjene konstrukcije in obstoječe prostorske prostornine ni več samo urbanistična ali ekonomska, ampak postaja tudi ogljična in materialna kategorija.
Kaj je že veljavno in kaj je za zdaj še priporočeno
Na ravni EU je zavezujoč okvir predvsem prenovljena Direktiva o energijski učinkovitosti stavb (EPBD). Evropska komisija na uradni strani povzema, da je revidirana direktiva začela veljati 28. maja 2024, rok za prenos v nacionalne zakonodaje pa je bil 29. maj 2026. Do 31. decembra 2026 morajo države članice Komisiji predložiti končne nacionalne načrte prenove stavb. Za novo gradnjo se postopno uvaja tudi življenjskociklični pristop: do januarja 2027 morajo države objaviti in Komisiji priglasiti časovni načrt za uvedbo mejnih vrednosti in ciljev; od januarja 2028 bo izračun in razkritje življenjskocikličnega potenciala globalnega segrevanja obvezno za nove stavbe z uporabno površino nad 1.000 m2, od januarja 2030 pa za vse nove stavbe. To še niso nove neposredne obveznosti za vsako prenovo, so pa jasen regulatorni signal, da se presoja stavb premika od vprašanja operativne porabe energije k celotnemu življenjskemu ciklu.
Drugače je s Priporočilom Komisije (EU) 2026/2069 o cenovni dostopnosti stanovanj in ponudbi na območjih s stanovanjskim pritiskom, sprejetim 9. septembra 2026 in objavljenim 15. septembra 2026. To priporočilo ni uredba in ni direktiva, zato ni neposredno zavezujoče. Je pa politično zelo pomenljivo, ker za območja s stanovanjskim pritiskom izrecno priporoča prednostno obravnavo dovoljenj za prenove, prilagoditve, nadzidave oziroma razširitve in spremembe rabe obstoječih stavb v stanovanja ter za delitve enot. Isti dokument spodbuja interoperabilne digitalne dovoljenjske sisteme, postopno uvajanje BIM-poteka, pravno priznanje formata openBIM ter, kjer je to relevantno, 60-dnevne roke za odločanje o dovoljenjih. Za arhitekturne in inženirske pisarne je to pomemben signal smeri, ne pa še obvezna enotna norma za vse države članice.
Kaj to pomeni na risalni deski in na gradbišču
Prvi praktični premik je metodološki: stanovanjske ponudbe ni več smiselno razumeti samo kot vprašanje nove gradnje, temveč kot vprašanje transformacije fonda. To pomeni, da začetni projektni popis ne sme zajeti zgolj energijskih izgub, ampak tudi nosilni sistem, požarno strategijo, akustiko, osvetlitev, globino tlorisa, vertikalne komunikacije, možnosti delitve enot, obstoječe instalacijske jaške, dostopnost ter možnost fazne izvedbe med uporabo objekta. Evropska razprava se torej premika od »energetske sanacije fasade« k bolj kompleksni »stanovanjski prenovi objekta«. Ta premik je mogoče razbrati že iz same zasnove bruseljskega dogodka, ki skupaj obravnava politiko, financiranje in arhitekturno transformacijo.
Drugi premik je konstrukcijski. Nadzidave in razširitve niso več robna niša, ampak ena od legitimnih poti do dodatnih stanovanj. Projektna dokumentacija za Brunfaut Tower navaja, da je bila pri prenovi ohranjena obstoječa jeklena konstrukcija, prvotni 16-nadstropni stolpnici pa je bilo dodanih več novih etaž, tako da je zrasla na 21 nadstropij. Zaradi omejitev obstoječe konstrukcije in omejene višine etaž so obstoječe jeklene plošče zamenjali križno lepljeni leseni paneli (CLT) kot lahkotnejšo in kompaktnejšo rešitev. Pri podobnih posegih je zato odločilna zgodnja naveza arhitekt–konstrukter–strojnik–požarni strokovnjak: pri nadzidavi ne gre le za estetiko novega vrha, temveč za maso, potresni odziv, evakuacijo, vertikalne vode, požarno ločevanje, logistiko gradnje in bivalnost med izvedbo.
Tretji premik je socialen. Če evropski program posebej odpira vprašanje izboljšav brez izseljevanja stanovalcev, potem faznost ni več samo organizacijska podrobnost, ampak projektni kriterij. Pri adaptivni ponovni rabi, spremembi namembnosti ali nadzidavi mora projektant že v idejni fazi vedeti, ali objekt ostaja v uporabi, ali se stanovalci selijo začasno, kako se zagotavlja požarna varnost med fazami, kje potekajo suhi in mokri posegi ter koliko časa je posamezna enota izven funkcije. Prav tu se srečata družbena odgovornost in tehnična racionalnost.
Četrti premik je podatkovni. Komisijino priporočilo iz septembra 2026 spodbuja interoperabilne digitalne postopke dovoljevanja in širšo uporabo BIM, EPBD pa krepi podatkovno podlago prek nacionalnih načrtov prenove stavb in povezanih metodologij. Zato je utemeljeno pričakovati, da bo konkurenčna prednost projektnih pisarn vse manj temeljila samo na avtorski podobi in vse bolj na sposobnosti, da arhitekturni koncept pretvorijo v preverljiv paket podatkov: scenarije prenove, ogljične učinke, faznost, stroške, skladnost s predpisi in dovoljenjsko dokumentacijo. To je sklep iz kombinacije več evropskih dokumentov, ne pa že enotno predpisana metoda za vse države članice.
Zakaj naj to spremlja tudi slovenska stroka
Za slovenske arhitekte, inženirje in razvijalce prenov je bruseljska razprava uporabna predvsem zato, ker v enem kadru združi tri teme, ki so bile še pred kratkim pogosto obravnavane ločeno: stanovanjsko oskrbo, razogljičenje in krožno ravnanje z že zgrajenim. Če povzamemo uradne evropske dokumente: obstoječi fond je star, energijsko neučinkovit in materialno intenziven; prenova sama po sebi še ne teče dovolj hitro; nova evropska priporočila pa za območja s stanovanjskim pritiskom izrecno odpirajo prostor za repurposing, nadzidave, delitve enot in hitrejše dovoljevanje. V tem smislu konferenca v Bruslju ni osamljena epizoda, temveč dobro berljiv indikator smeri, v katero se premika strokovni okvir: manj rušenja kot privzete rešitve, več dela z obstoječim, več interdisciplinarne natančnosti in več povezovanja arhitekture s stanovanjsko politiko.
